Zadnji Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig, ki ga skupaj z zunanjimi sodelavci pripravlja Mestna knjižnica Ljubljana (MKL) oziroma njen oddelek Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo, kaže, da je delež poučnih otroških knjig iz leta v leto manjši, skromna pa je tudi kakovost teh redkih izdaj, še posebno izvirno slovenskih. Iz bere leta 2013 si namreč nobena izvirno slovenska poučna knjiga ni prislužila znaka in priznanja zlata hruška (te podeljuje odbor omenjenega priročnika), edinega priznanja za izvirno slovensko poučno mladinsko knjigo.
Posebno veliko praznino na področju poučne literature trpijo predšolske generacije in prva triada osnovne šole, med temami, ki so izjemno slabo pokrite, pa so denimo biologija, filozofija ali fizika. Mag. Darja Lavrenčič Vrabec, vodja Pionirske, je prepričana, da so za nastalo situacijo v veliki meri odgovorni stereotipi: »Prebiti moramo miselnost, da je branje zgolj branje leposlovja. Leposlovje in poučne knjige je treba otrokom ponujati vzporedno. To je vse en svet, svet branja.«
Nikogaršnja knjiga
V Sloveniji se v tem tisočletju delež poučnih knjig še nikoli ni dvignil nad 22 odstotkov celotne produkcije za mladino, v letu 2013 je padel celo na 13 odstotkov, medtem ko je sredi 90. let predstavljal 35-odstotni delež. Kot v uvodu že omenjenega priročnika zapiše dr. Tina Bilban, ki deluje na preseku med literaturo in znanostjo, je poučna knjiga »nikogaršnja knjiga«, saj se z njo ne ukvarja skorajda nihče; običajno je ne obravnavajo ne slavisti, ne literarni kritiki, ne znanstveniki, niti pedagogi. Ne spada pod okrilje ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ministrstva za kulturo ali agencije za raziskovalno dejavnost, v celoti pa jo je težko umestiti tudi v pristojnost Javne agencije za knjigo (JAK).
Kot poudarjata Darja Lavrenčič Vrabec in Ida Mlakar iz Pionirske, so knjižničarji v velikih zadregah ob standardih, ki narekujejo, da naj bi knjižnice vzdrževale razmerje naslovov 60:40 v korist strokovnega gradiva. »Na mladinskih oddelkih splošnih knjižnic težko še kreiramo poučne zbirke. Pomagati si moramo s strokovno literaturo, namenjeno odraslim, ki pa je pogosto prezahtevna za mlajše,« razkriva Mlakarjeva.
Drag in zahteven projekt
Do takšnih razmer je pripeljala mreža vzrokov. Sodelavki Pionirske omenjata denimo spremenjeno stanje na založniškem trgu po osamosvojitvi, ugašanje založb, ki so naš knjižni trg oskrbovale s tovrstnim čtivom, in splet, ki poskuša nadomeščati strokovno literaturo, a mu sogovornice v tem smislu niso preveč naklonjene, saj po besedah vodje Pionirske »omogoča le naključno iskanje, ki izvrže nepovezane delce, medtem ko je dobra knjiga organizirana celota«. Toda v aktualnosti knjiga težko konkurira medmrežju, saj zaradi razvoja znanosti hitro zastara, čeprav temeljna znanja ostajajo vselej ista. Gromozanski vpliv pa ima tudi dejstvo, da je izvirna slovenska poučna knjiga za založnike drag in zahteven projekt.
Lavrenčič-Vrabčeva govori o začaranem krogu: »Založniki se bojijo tvegati, saj vedo, da je dobro narejena poučna knjiga draga. Terja namreč veliko časa in dobrega avtorja, ki ne le da mora biti strokovnjak, temveč se mora na zanimiv način znati spustiti na otroško raven. Takšna knjiga potrebuje tudi recenzente. V končni fazi pa založnik trepeta, ali bo delo prodal.«
Temu razmišljanju prikimava založnica Irena Miš Svoljšak iz založbe Miš, v kateri s prodajo poučnih otroških knjig niso zadovoljni. »Ker so v primerjavi z leposlovjem stroškovno mnogo potratnejše, zahtevnejše, delo pri njihovem izdajanju pa dolgotrajnejše, je vsak tak projekt obsojen na finančni neuspeh. A denar ni vse, zato izdamo tudi kakšno poučno knjigo. Doslej smo izdali vsa tovrstna dela, ki so nam jih ponudili domači avtorji in so ustrezala našim kriterijem kakovosti. Toda takih ponudb prejmemo zelo malo.« Nekoliko ugodneje in vsebinsko varneje je prevesti knjigo, ki so jo strokovno pripravile ekipe velikih tujih založb, vendar tudi to po besedah založnice »zahteva večji finančni vložek kot pri leposlovju, saj je potreben skrben prevod in pregled slovenskega strokovnjaka, ki utegne biti zelo drag glede na honorarje univerzitetnih profesorjev«.
Mimikrija za zaslužkarstvo
Pri Mladinski knjigi, kjer izide okoli 30 novih naslovov najrazličnejših formatov poučnih knjig na leto, ponujajo tudi tako imenovane obučbeniške izdaje, ki »se navezujejo na vrtčevske in šolske kurikule ter spodbujajo širši vpogled s stališča poljudne znanosti tako za naravoslovje kot tudi za družboslovne predmete«. V obučbeniškem programu izide od deset do petnajst naslovov na leto, se pa število povečuje, »tudi na podlagi predlogov učiteljev, ki spodbujajo delo z dodatno literaturo in presegajo okvire učnih načrtov«.
Še vedno pa se šolstvo večino časa drži v svojih okvirih ter skuša poučno knjigo nadomeščati z učbeniki in delovnimi zvezki, čeprav mnogi strokovnjaki opozarjajo, da bi tovrstno kakovostno branje zagotovo podprlo njihov kurikulum. Dr. Milena Mileva Blažić, strokovnjakinja za otroško in mladinsko literaturo z ljubljanske pedagoške fakultete, na glas pove, da je problem v tem, ker pristojni ministrstvi ne podpirata bralne kulture med mladimi, temveč šolsko založništvo. »Slovenija je tipična neoliberalistična država v večni tranziciji, ki za mimikrijo uporablja branje in bralno pismenost le kot izgovor za zaslužkarstvo.«
In zakaj pravzaprav ob učbenikih otroci potrebujejo še poučne knjige? Poučne knjige naj bi se otrok pritaknil v prostem času, zato mora ta, meni Tina Bilban, malim knjižnim moljem »na zabaven način odpirati povsem nove svetove in jim ponujati kompleksna nova znanja, ki bi jih le stežka dobili kje drugje«. Dobra poučna knjiga po njenih kriterijih ponuja pravilne podatke, kakovostne ilustracije ali drugo slikovno gradivo, je pregledna, smiselno urejena, saj tako olajša dostop do informacij, poleg tega pa vzgaja, kakšne so povezave med podatki, kako se lotevati iskanja in kako dostopati do informacij. Izpostaviti se ji zdi vredno tudi, da mora v času, ko smo bombardirani s podatki, knjiga otroka naučiti kritičnosti do informacij. Seveda pa je najpomembneje, da je gradivo motivacijsko in didaktično prilagojeno otroškemu pogledu: »Mnoge poučne knjige so zelo dobro napisane s strokovnega vidika, vendar pogosto umanjka občutek za otroškost, zato je tekst prezahteven in oblikovanje neprimerno. Zaradi tega je potrebno sodelovanje med različnimi strokovnjaki.«
Plazilec kot prednik sesalca?
Preostale sogovornice poudarjajo še, da morajo biti poučne knjige duhovite in kratkočasne, zaželeno pa je tudi, da se navezujejo na tematike iz našega okolja. »Slovenci premoremo precej naravnih in kulturnih specifik, kot so lipicanci ali Cerkniško jezero, o katerih bi težko pisali tujci, zato je prav, da domači avtorji sami pristopijo do teh tem. Seveda so dobrodošli tudi prevodi, a dobri prevodi, ki tam, kjer je treba, ponujajo tudi slovensko prilagoditev,« sledijo visokim kriterijem v Pionirski.
Nobena izvirna slovenska poučna knjiga iz leta 2013 si ni prislužila znaka zlata hruška; kot enoglasno pravijo Darja Lavrenčič Vrabec, Ida Mlakar in Tina Bilban, vse članice strokovnega odbora Priročnika za branje kakovostnih mladinskih knjig, je vsaka imela kakšno izrazito pomanjkljivost. Nemalokrat se v tovrstni literaturi pojavljajo povsem stvarne napake. Bilbanova ponazori kar s primerom: »Spomnim se knjige, v kateri je zapisan podatek, da je ihtiozaver prednik delfina. To je precejšnja napaka, saj plazilec po nikakršni logiki ne more biti prednik sesalca. Takšne napake, ki se v poučnem gradivu resnično ne bi smele dogajati, nato odkrijejo sami otroci.« Pristavlja, da se napake pogosto dogajajo tudi v prevodih, saj založnik in prevajalec velikokrat nimata strokovnega znanja ter se zato ne zavedata, da je treba kakšen podatek aktualizirati ali ga celo korigirati.
»Vse strokovne knjige bi morale imeti dvojni recenzentski postopek, strokovnega in didaktičnega,« zato opozarja glas s pedagoškega področja, v čemer pa jo podprejo tudi preostale strokovnjakinje. Mileno Milevo Blažić moti še, da se stvarne teme nemalokrat literarizira. »Zelo se zavzemam za to, da so stvarne teme predstavljene v strokovnem oziroma stvarnem jeziku, pogosto pa se zgodi nasprotno: avtorji temo infantilizirajo, in sicer tako, da jo literarizirajo, saj z leporečjem in evfemizacijo poskušajo kompenzirati manko strokovnosti. Knjiga je tako lahko brez strokovnega znanja kot tudi literarne vrednosti.«
Od promocije do povezovanja
V Pionirski so se odločili ukrepati in so zato celoten cikel Strokovnih sred ter razne bralnospodbujevalne akcije v letu 2014 usmerili v tovrstno problematiko. Poleg tega se na različne načine trudijo povezati različne dejavnike: od avtorjev, urednikov, založnikov, ilustratorjev, znanstvenikov pa do institucij na nacionalni ravni. Prvi rezultati so že zaznavni, tako na strani nekaterih založnikov, ki so pokazali več zanimanja, kot pri rahlem porastu izposoje tega gradiva v MKL.
Sodelujoče sklenejo, da bi bilo za izboljšanje položaja potrebne več promocije poučne knjige. »Da ima promocija velik vpliv, se vidi po dogodkih Emona 2000, ko je celotna MKL zaznala izjemen porast izposoje poljudnoznanstvenih knjig s področij arheologije in zgodovine,« še z enim dejstvom postreže Darja Lavrenčič Vrabec. Vsekakor pa so nujni tudi trdnejše povezave med različnimi deležniki, iskanje mesta za tovrstno gradivo v šolskem sistemu, vključitev poučne knjige v razne projekte in bralne akcije, opogumljanje založnikov, da bi se takšnih podvigov lotevali brez zadrege, še posebej šolskim knjižnicam dodeljevati več sredstev za nakup poljudnoznanstvenega branja ter enostavno več govoriti o poučni knjigi in spremeniti njeno javno podobo. »Tudi šolski sistem literaturo in znanost deli na dva različna svetova, saj se denimo pri slovenščini bere, pri kemiji pa dela poizkuse, a se v resnici povezujeta,« s preprosto, a udarno mislijo sklene Tina Bilban.