Žal zaključki primera Patria niso tako enostavni in prav zato dopuščajo možnost, da jih vsakdo popači po lastni potrebi. Tudi pozivi nekaterih političnih strank k odstopu predsednika vrhovnega sodišča in generalnega državnega tožilca so v precejšnji meri le prepričevanje že prepričanih, zaigrana načelna drža in rušenje avtoritete sodstva. Če je ustavno sodišče rednemu sodstvu prisolilo zaušnico, bi politika rada razvnela barski pretep ali pa vsaj komu zvila roko na hrbet. Politika se namreč dobro zaveda, da nima dovolj vpliva pri nastavljanju in odstavljanju sodnikov in tožilcev. Končno piko resda postavijo poslanci, vendar ima pri kadrovanju sodnikov in tožilcev najpomembnejšo besedo sodni oziroma državnotožilski svet, pri morebitni razrešitvi predsednika vrhovnega sodišča pa tudi občna seja vseh vrhovnih sodnikov. Na tak način je zagotovljeno, da politika nima preveč moči nad sodno vejo oblasti in lahko sodniki sodijo neobremenjeno.
Sodbe so padale in bodo padale ter nikoli ne bodo izkaz absolutne resnice, temveč le njenega čim boljšega približka. Padle sodbe prav tako niso posledica »kafkovskih« procesov, temveč sistema zakonskih varovalk na več stopnjah, ki omogočajo pritožbe in celo spreminjanje sodne prakse. Letvice in pragovi se znižujejo in zvišujejo.
Ustavni sodniki so letvici konkretizacije znakov kaznivega dejanja in izločitve sodnika zaradi suma dvoma o videzu nepristranskosti v zadevi Patria dvignili višje, kot je veljalo do zdaj, kar bo vplivalo tudi na druga kazenska sojenja. Težko pa je komur koli od sodnikov, ki so razsojali v najodmevnejšem primeru zadnjih let, očitati, da je ustavo vrgel skozi okno. Če močno pretiravamo: Janši ni nihče prepovedal stikov z odvetnikom, nihče ni s puljenjem nohtov zlomil brigadirja Krkoviča, Črnkovič pa ni bil brez obtožnice preventivno priprt v kakšnem karibskem zalivu. Če bi bila trojica ali kdo drug žrtev pravnega genocida, lahko utemeljeno upamo, da državnotožilski in sodni svet ne bi bila več branika prvih mož v sodstvu in tožilstvu, temveč prva, ki bi ju obsodila.
V primeru morebitne zavrnilne (zaradi zastaranja) ali celo oprostilne sodbe v zadevi Patria se lahko izkaže, da so bili trije državljani več mesecev neupravičeno zaprti. Žal ne bi bili prvi in vsakršni neupravičen odvzem svobode – čeprav v odprtem režimu – je problematičen, ne glede na to, kako se zaprti pišejo, in če gre za sum elegantne politične korupcije ali pa surovi organizirani kriminal. Toda ko del politike zaradi padle obsodbe njihovega kolega sodnike množično sili k odstopu, se mora ob splošnem sprenevedanju zavedati vsaj tega, da bi po enakem kriteriju razpisali predčasne volitve vsakič, ko ustavno sodišče za neustavnega razglasi katerega od zakonov. Tudi (tokrat hvaljene) ustavne sodnike pa bi navsezadnje lahko zmerjali s pristranskimi nesposobneži ob vsaki priložnosti, ko nas Strasbourg poduči o človekovih pravicah.
