Smo v kočljivem obdobju, na robu eksistencialne krize. A le ljudje. Zemlja bo v redu.
Sliši se katastrofično.Res je. Poglejte delo ljudi, kot je Johan Rockström iz Stockholm Resilience Centra, ki je naredil analizo o devetih ekoloških mejah planeta. Ugotovil je, da smo od leta 1950 v bistvu začeli vse presegati – podnebne spremembe, zmanjševanje biološke raznovrstnosti, dostop do vode, zmanjševanje cikla kroženja dušika ali fosforja. V 65 letih smo zelo vplivali na Zemljo. Pred letom 1950 je bilo 2,5 milijarde ljudi, zdaj jih je sedem, skoraj trikrat več v obdobju dveh generacij. Ampak Zemlja je tu že 4,5 milijarde let in bo še dolgo po tem, ko nas ne bo več.
Kdo bo opravil z nami – sami ali mati narava?Rockström pravi: Zemlja je prijateljica. Za zdaj. Vendar lahko postane sovražnica. In nas strese s sebe kot nekoga, ki je preveč okužen z bolhami.
Kaj bomo morali storiti, da se to ne zgodi?Se vrniti k življenju znotraj dopustnih meja. In ni težko ugotoviti, kaj je za to treba storiti. Težaven je tisti del, da se to zares zgodi.
Kako o tem prepričati, če s tem trčiš ob udobje ljudi, dobiček podjetij, politiko?Prepričati jih je treba, da smo vsi eno in da je vse povezano med seboj. To se na koncu združi v nekaj preprostih načel. Ne moremo ukrepati vsak zase. Nobenega problema ne bo nobena vlada ali podjetje rešilo samo, sploh ko upoštevamo obseg in nujnost izzivov. Začeti moramo razumeti potrebo, da sebe vidimo kot del narave. Descartes je v svoji kartezijanski filozofiji ločil um od telesa, človeka od narave. To nam je omogočilo, da se do narave obnašamo kot do orodja, blaga široke potrošnje, ne da bi se zavedali, da je narava v resnici del nas in da to, kar počnemo planetu, počnemo sebi.
Človeštvo je na svet prišlo z najboljšimi namerami, skušali smo graditi z idejo napredka, dviga kakovosti življenja – imeti hrano, vodo, zavetje, užitke, rekreacijo. Težava je, da smo potem prišli do točke zavedanja, ko smo rekli: Zemlja tega, kar počnemo, ne prenese več. Podnebne spremembe so klasičen primer tega, čemur se reče past napredka. Do trenutka, ko smo se konec 70. let zavedli, da spreminjamo podnebje, smo se gnali le za napredkom in izkoriščali poceni, relativno lahko pridobljena fosilna goriva. A ta ustvarjajo tudi ogljikove izpuste, ki zdaj segrevajo svet. Če bomo torej še naprej skušali iti po isti poti napredka, bi takšen model uničil naš potencial za bodoči napredek. Kajti podnebne spremembe bodo imele velikanski vpliv. Ne gre več za spraševanje znanosti - ljudje že sami opažajo, da se z vremenom dogaja nekaj nenavadnega.
Podjetjem svetujete, kako se restrukturirati in delovati v smeri trajnostnega razvoja. Kako lahko to storita recimo Coca-Cola in Loréal, vaši stranki?Dobro vprašanje. Mislim, da jima še ne gre prav dobro. Podjetja lahko storijo tri stvari v smeri trajnostnega razvoja, če jih ta seveda zanima. Ena je, da zmanjšajo svoj neposreden vpliv na okolje, torej zmanjšajo porabo energije v tovarnah, spremenijo verigo dobave in spodbujajo trajnostne prakse pri dobaviteljih. Druga je sprememba poslovnega modela, tako da je manj hierarhičen in bolj spodbuja vključenost in solastništvo. Toda največji korak zlasti za podjetja, kot sta Coca-Cola in Loréal, zadeva njihovo blagovno znamko. Gre za vprašanje, kakšen je tvoj kulturni vpliv na svet in kako uporabiš moč svoje znamke, zaupanje vanjo in njeno privlačnost tako, da z njo spodbujaš življenje v duhu trajnostnega razvoja kot življenjski slog. Tu je pravi potencial.
Lani septembra ste v Guardianu pisali o oglasu energetskega podjetja SSE, kjer so prikazali, kako v mesto zaide orangutan in se navdušuje nad lučmi, ki jih napaja njihova energija. Dejali ste, da so ubogo žival izkoristili za igranje na čustva ljudi, medtem ko na pridobljeno kilovatno uro izpustijo v ozračje za četrtino več izpustov od povprečja. Očitno imajo podjetja rada, da se jih povezuje s trajnostnim razvojem. Ampak kako doseči spremembe, da ne bo šlo le za imidž?Treba jih je nadzorovati in po potrebi osramotiti, kot v primeru SSE. V članku sem rekel, da je njihov oglas v bistvu sranje. In ker živimo v svetu, kjer je vse več transparentnosti, je podjetja s čim takšnim ne morejo več odnesti. Zlasti takšna, kot je recimo Coca-Cola, kjer je največ vredna blagovna znamka. Če izzoveš njihov ugled in prakse ter škodiš znamki, jih lahko prisiliš, da naredijo pravo stvar. Skušamo jih torej izzvati, da rečejo: delovati moramo znamki dostojno in jo uporabiti kot sredstvo dobrega.
Kdo? Nevladne organizacije, mediji, aktivisti?Vsi. Mediji še posebej. A pogosto govorimo o velikem šotoru aktivizma, kjer so protestniki, aktivisti, mediji in svetovalci. In vsi potrebujemo drug drugega. Mi kot svetovalci potrebujemo aktiviste, da na podjetja izvajajo pritisk, razkrivajo sramotne stvari zanje, postavljajo vprašanja. To potem uporabimo za vpliv na podjetja. Zgodilo se je že, da smo jih poskušali o čem prepričati in ni šlo, pa smo rekli: če vam tisti protestniki niso všeč, morate storiti to in to, da boste naslovili njihove skrbi in rešili problem. Nekatere stvari so sicer popolnoma smiselne, a podjetja potrebujejo brco v rit. Nekatera podjetja so razsvetljena in delajo velike stvari, druga je treba nekoliko potisniti.
Se trajnostni razvoj splača?Elon Musk ne bo izgubil denarja. Rekel je denimo, da ne bo odnehal, dokler vsak avto na svetu ne bo električen. To je izziv in to je zanimivo, ker je tak avto seveda mnogo učinkovitejši, čistejši. A gre celo za še več. Avto lahko spremeniš v baterijo. Napolniš ga podnevi na sončne celice in ponoči uporabiš kot akumulator za energijo v hiši. BMW je naredil poskus: svoj električni avto je napolnil, ko je bila energija poceni, in jo prodal, ko je šla cena gor, tako so zaslužili 7000 evrov v enem letu. V poslovnem svetu potrebujemo takšne voditelje, ki vidijo, kako se trg spreminja in kakšne so potrebe sveta. A jih manjka, tudi v politiki.
Ampak potrebno je tudi, da trajnostni razvoj »vžge« pri potrošnikih. Kako ga narediš trendnega, ga prodaš?Navdihniti jih moraš, zbuditi zanimanje. Ne bomo jih spremenili tako, da rečemo, da se morajo mnogim stvarem odpovedati, se žrtvovati. Navdihniti jih je treba s pametno izbiro. Recimo vprašanje lastništva avtomobila v Londonu. BMW je začel projekt, da lahko njihov avto najameš na uro. Zakaj bi imel v lasti avto, če ga potrebuješ recimo štiri ure na teden, če ga lahko kadar koli najameš in kjer koli vrneš – in imaš BMW. Sicer si ga nikoli ne bi mogel privoščiti, tako pa z njim tudi nimaš kopice siceršnjih stroškov.
Kaj ima to s trajnostnim razvojem?Ko govorimo o trajnostnem razvoju, je to le vrsta sladkih in resnih načinov obnašanja v življenju in stvari, ki jih potrebujemo. Energija, hrana, prevoz – to so vse le storitve, mar ne? In v trenutku, ko imamo pristop, ki je zelo osredotočen na izdelek, naredimo obrat od izdelka k storitvi in smo na enakem, a z manj stroški.
Napisali ste knjigo Only planet. Obkrožili ste svet, pa niti enkrat stopili na letalo. Kaj je čar tega, da se ne leti?Spoznaš, kaj nas povezuje. S potovanjem zgolj po kopnem in morju izkusiš postopen prehod pokrajine, ljudi, jezikov, kulture, kuhinj. In obenem se zaveš, kako veliko imamo ljudje skupnega. Če greš po kopnem do Indije, prihod tja ne bo šok, ker si šel čez druga ozemlja, se počasi približeval, prilagodil. Takšno potovanje tudi prispeva h kulturnemu razumevanju. Če pa v Indijo priletiš v Mumbaj – bum, udarila te bo v glavo. Nekaj je v psihologiji te vrste potovanj, zaradi česar se zavemo, da smo si mnogo bolj podobni kot različni. In ker sem šel okoli sveta na tak način, imam neprekinjeno vizualno podobo vsega potovanja. Ni lukenj, fizično lahko v glavi povežem različna mesta povsod po svetu. Čez Tihi ocean smo s kontejnersko ladjo pluli šestnajst ur. Če letiš na 11.000 kilometrih, s potovanja odneseš le nekaj utrinkov. Bojim se, da potovanja postajajo kot dobrina, ki jo vzameš s police. Aha, enotedenski paket tam in tam, odletim, sem tam in se vrnem. Kot hitra hrana. Precej bolje je, če sam izbereš vse sestavine svojega obroka.
