»V bolnico Franja sva s pravkar rojeno hčerko prišli pred koncem vojne, leta 1945,« se spominja gospa Zdenka Kavčič. »Na poti v sotesko so mi zavezali oči, da ne bi vedela, kje je vhod.« Franja je bila najstrožje varovana partizanska skrivnost. V soteski Pasice pri Cerknem je delovala od leta 1943 do konca vojne. Nemci so jo večkrat iskali, a je niso nikoli odkrili. »Namestili so naju v eno od barak z lesenimi pogradi,« nadaljuje pripoved partizanka, ki je v vojnem času nosila ime Daša. »Obkroženi sva bili z veliko ranjenci.« Zdenka Kavčič je vdova po Niku Kavčiču, znamenitem partizanu in povojnem bančniku. Po rodu Čehinja se je pri osemnajstih letih pridružila slovenskim partizanom in ob koncu vojne je v vasi v bližini Franje rodila hčerko. Zaradi nevarnosti, da ju bodo Nemci odkrili, so ju odpeljali v Franjo.
»Spoznala sem se z zdravniki, tudi z vodjo bolnišnice Franjo Bojc Bidovec. Vendar z dojenčkom nisem mogla dolgo ostati, saj sama nisem imela mleka, v bolnišnici pa ga je primanjkovalo.« Oboroženo s pištolo in bombo, z dojenčkom v naročju – ter ponovno z zavezanimi očmi – so jo pospremili do ceste in ji pokazali pot do najbližje kmetije. Tam sta dočakali osvoboditev.
Zgodba o nastanku Evrope
Ob sedemdesetletnici konca druge svetovne vojne nas je Zdenka Kavčič sprejela v svojem stanovanju v središču osvobojene Ljubljane. Mladostno naličena je skočila na noge, ko je njena druga hči iz sosednje sobe prinesla nekaj fotografij. Med njimi je bil portret osemnajstletne partizanke z možem in nekaj fotografij kasnejših družinskih obiskov v Franji. »Še velikokrat smo se z otroki in vnuki vračali tja,« pravi.
Če bi se partizanka v Franjo odpravila danes, bi tam našla novo oznako – znak evropske dediščine. Bolnišnica, v kateri je bil po vojni urejen muzej, je minuli teden v Bruslju prejela najbolj prestižno priznanje Evropske unije – znak evropske dediščine. Ta označuje kraje spomina, ki predstavljajo evropske ideje in vrednote. »Spomeniki, med njimi partizanska bolnica Franja, pripovedujejo zgodbo o nastanku Evropske unije, o njenih idealih in zgodovini,« je v pogovoru za Dnevnik povedal Gerald Colleaux, ki je pri evropski komisiji zadolžen za znak evropske dediščine. Poudaril je, da je vsak spomenik oziroma območje, ki nosi dediščinski znak, pregledal in potrdil trinajstčlanski strokovni odbor. Poleg Franje je na prestižni seznam, ki naj bi bil primerljiv z Unescovim seznamom svetovne dediščine, vpisanih dvajset krajev oziroma spomenikov. Med njimi so antične Atene z akropolo kot »zibelko« demokracije pa Palača miru v Haagu, kjer so bile v začetku 20. stoletja organizirane prve mirovne konference, ter ladjedelnica v Gdansku na Poljskem, kjer se je rodilo gibanje Solidarnost. »Strokovnjaki so se odločali na podlagi dveh kriterijev – dejanske dediščinske vrednosti in pa možnosti, da spomenike predstavimo širši javnosti,« pravi Colleaux. »Prednost imajo tisti spomeniki, ki denimo ponujajo dobro spletno predstavitev, ki si jo lahko ogledajo vsi Evropejci.«
Kot pravi Ivana Leskovec, direktorica Mestnega muzeja Idrija, pod katerega sodi bolnica Franja, so se v Franji združile evropske vrednote, ki jih danes Unija najbolj poudarja. »Demokracija, enakopravnost, multikulturnost, večnacionalnost,« našteva Leskovčeva. »Obstoj teh vrednot smo dokazali s konkretnimi primeri. Med ranjenci, ki so jih zdravili v Franji, niso bili zgolj Slovenci, temveč tudi pripadniki drugih jugoslovanskih narodov ter Poljaki, Francozi in celo Avstrijec, ki so ga zajeli kot sovražnega vojaka.« Ta je v bolnišnici ostal vse do konca vojne. Po zaključku zdravljenja se ga partizani niso upali izpustiti, da ne bi Franje izdal. Zadržali so ga do osvoboditve; v Franji je vodil čevljarsko delavnico.
Leskovčeva pravi, da so morali ob prijavi oddati podroben načrt dela za naslednja štiri leta, ki je vseboval tudi načrt izobraževalnih vsebin. Franjo bodo predstavili s posebno spletno stranjo, razmišljajo pa tudi o aplikacijah za mobilne telefone.
Tudi spomeniki soške fronte
»Slovenija ima še precej spomenikov, ki bi jih lahko vpisali na seznam evropske dediščine,« je v pogovoru iz Bruslja ocenila Sonja Kralj Bervar, svetovalka za kulturo in avdiovizualne zadeve v stalnem predstavništvu Slovenije pri EU. »V skupno kandidaturo bi denimo lahko povezali kraje spomina na prvo svetovno vojno,« je predlagala. Država namerava v prihodnjih letih na seznam vpisati še cerkev Sv. Duha iz prve svetovne vojne na planini Javorca pri Tolminu, ki je bila del soške fronte, in Plečnikove Žale.
Med že vpisanimi evropskimi spomeniki pa Franja velja za nekaj posebnega. »Ob podelitvi znaka v Bruslju je ideja bolnice Franja vse prevzela,« pravi Sonja Kralj Bervar. »Drugi spomeniki so večinoma stavbe v urbanih krajih oziroma tipični muzejski spomeniki. Franja pa je umeščena v naravo, ob vodo...«
»Sotesko Pasice smo izbrali, ker je bil dostop vanjo skrit in zaprt, hkrati pa je bila blizu ceste in ranjencev ni bilo treba nositi daleč po gozdu,« nam je leta 2007 pripovedoval graditelj bolnišnice, dr. Branko Štangl. Soteska je bila primerna, saj je skoznjo tekla pitna voda. »Takrat pač nismo vedeli, kako močno lahko naraste potok, nad katerim smo postavili barake! Imeli smo srečo,« je dejal. Leta 2007 je Pasica ob deževju narasla v močan hudournik in odnesla barake ter muzejske predmete v njih. Kljub temeljiti obnovi je bilo veliko originalnih eksponatov izgubljenih za vedno. Ohranila pa se je evropska ideja solidarnosti in sobivanja. »V bolnici smo bili z ranjenci vseh narodnosti,« se spominja Zdenka Kavčič. »Spomnim se Italijanov. Ko so nemška letala bombardirala, so vpili: Mamma mia!« Partizanka se skozi okno zazre v spomine. Njen nasmeh se razleze v smeh.
