Karl Sharro: Postali smo sovražniki človeštva

O njem mnogi trdijo, da ni nič manj kot Jon Stewart arabske satire v angleščini. Lani so uredniki revije Time njegov profil na twitterju @KarlreMarks vključili med 140 najbolj vplivnih. To pomeni, da imajo zahodni mediji smisel za humor. Sharro se v blogu z istim imenom namreč z največjim veseljem norčuje iz tega, kako o dogodkih in ljudeh od Jemna do Iraka, Sirije in Egipta poročajo zahodni mediji.

Je prepričan zagovornik odprtih meja za begunce in priseljence in predan borec za pravico do svobode govora. O tem je zelo resno govoril v pogovoru za Objektiv, ki sva ga opravila ob kavi v ameriški verižni restavraciji med nedavnim obiskom njegovega rodnega kraja Zahle v libanonski dolini Bekaa, blizu meje s Sirijo. Pogovor je bil zanimiv, ambient pa ne. Dunkin' donuts? »Karl, kako zaboga naj napišem članek z Bližnjega vzhoda, če pa jeva krofe s čokolado in pijeva ameriško kavo?« sem ga zgroženo vprašala. »Greva lahko vsaj nekam, kjer nama bodo skuhali turško, pardon, arabsko kavo, in bo zrak dišal po eksotičnih začimbah? Kje so zamaskirani in oboroženi moški, ki ves čas molijo? Zakrite ženske? Sem tuja novinarka na Bližnjem vzhodu in za članek o komentatorju tukajšnjih razmer potrebujem material, iz katerega se boš ti potem lahko norčeval na twitterju,« sem rekla. »Hočem takšen Bližnji vzhod, kot praviš, da ga vidi vsak pošten zahodni novinar. Še sreča, da se v Bejrut vračam s taksijem. V dveh urah ni vrag, da mi taksist ne bo povedal veliko pametnega.«

V obupu sem citirala Sharrov zapis v blogu, v katerem se norčuje iz nas, tujih dopisnikov.

»Bližnji vzhod. Dežela minaretov in zakritih žensk in mnogih drugih klišejev, v kateri se vsak moški spominja svojega otroštva samo po tem, da ga je tujec napadel in posilil in mu odrezal del genitalij. In potem se čudijo, da je toliko nasilja v regiji. Bližnji vzhod je skrivnosten kraj, ki ga zahodnjak ne razume, ker je kompleksen in trmasto zavrača splošne razlage o njem. Nekaj pogumnih opazovalcev z zahoda vztraja pri tem, da Bližnji vzhod mora sprejeti te splošnosti, saj so te rezultat poglobljenih raziskav na terenu, v regiji, ki temeljijo na intervjujih s taksisti od Kaira do Teherana.«

Sharra: To je satira, ampak čisto zares, predstava situacije na Bližnjem vzhodu v zahodnih medijih je postala dominanta pripoved. Še več, glavni akterji v regiji, politiki, aktivisti, predstavniki vlad, vojske in opozicije, so to pripoved ponotranjili in jo vzeli za svojo. Tudi vedejo se tako, kot da so res to, za kar so jih tuji mediji razglasili. O razvoju dogodkov govorijo tako, da izpolnijo pričakovanja zahodnih novinarjev. To je bil velik problem z upori arabske pomladi. Ko so izbruhnili, sem bil izjemno navdušen. Dolgo se ni nič takšnega zgodilo na Bližnjem vzhodu, nekaj, kar je zares spontano in od ljudi. Ampak hitro sem opazil, da v vseh teh ljudskih vstajah – razen želje po spremembi sistema in prevzemu oblasti, opozicijske skupine niso bile sposobne ubesediti, kdo pravzaprav so in kaj predstavljajo. Aktivisti in voditelji protestov so večinoma zelo dobro izpolnili pričakovanja zahodnih medijev in predstave zahodnih političnih elit o odnosih med opozicijo in vladajočimi režimi v arabskem svetu. Namesto da bi si prizadevali za izboljšanje odnosov med različnimi političnimi skupinami in skupnostmi, se politično organizirali med seboj, so se pozivi za spremembe znotraj držav spremenili v zahteve po intervenciji mednarodne skupnosti.

V protestih, ki so se denimo v Siriji in do neke mere v Bahrajnu spremenili v oborožene konflikte, so se pojavili slogani kot na primer »Vaša tišina nas ubija«. To sem razumel kot zvračanje odgovornosti na druge. Ti protesti niso imeli nobene zveze s tujino. Upori so bili rezultat notranje dinamike, in ubijamo se med seboj. Ampak, če si to priznamo, smo seveda za pobijanje odgovorni mi, ne pa mednarodna skupnost. Če smo odgovorni mi, moramo sami začeti iskati rešitve, ne pa klicati drugih na pomoč. V Siriji ni bilo ne časa ne volje za organizacijo opozicije in pozivi za humanitarno pomoč so hitro preglasili klice k iskanju politične rešitve. V Bahrajnu so opozicijski aktivisti postali obsedeni s protesti proti formuli 1, kot da bo odpoved dirke spremenila razmerje političnih sil. V Egiptu so opozicijski aktivisti takoj po strmoglavljenju Mubaraka postali svetovne zvezde. Odpotovali so v London in si ogledali poulični ponaredek političnega prevrata na Tahrirju, namesto da bi ostali v Egiptu in zgrabili zgodovinsko priložnost za izgradnjo politične infrastrukture, s katero bi lahko spremenili družbo na bolje. S tem so razvrednotili protestno gibanje, in zaključil sem, da se na žalost ne bo nič spremenilo. Vsaj ne na bolje. Zato sem izkoristil priložnost, da dogodke komentiram na drugačen način. Nikdar nisem bil aktivist. Tudi komentator ne, čeprav sem na začetku poskušal sodelovati v debati. Dogodki so moje resne predloge hitro spremenili v satiro. Z resnimi komentarji je bilo nemogoče razbiti to dominantno pripoved zahodnih medijev, v kateri so bili resnični prebivalci Bližnjega vzhoda izbrisani.

Seveda obstajajo, ampak njihove politične prioritete so se spremenile. Za večino je stabilnost najbolj pomembna. Bolj kot katerakoli druga pravica ali svoboščina. Poglejte Egipt, samo še o stabilnosti govorijo. Kdorkoli zašepeta o revoluciji in protestih, ga takoj potolčejo. Ljudje ne morejo več. Dovolj imajo preobratov in sprašujejo le to, kaj so revolucionarji dosegli. Takšno vedenje pričakujemo od konservativcev v katerikoli družbi med politično tranzicijo, ampak v Egiptu so tako reagirali liberalci. To je dokaz, da je bil vojaški udar res odraz ljudske volje. Po štirih letih vojne si tudi v Siriji ljudje želijo stabilnost. Ne samo Asadovi privrženci, ampak tudi tisti v opoziciji, ker se tudi med povsem sektaško nastrojenimi nasprotniki ni pojavila nobena alternativa Asadu. Ljudje torej obstajajo, vendar so povsem oropani potenciala za politične spremembe, in dvomim, da se bo ta kmalu vrnil.

… katastrofa epskih razsežnosti.

Ne, ni mogoče. Zato so predmet moje satire ustvarjalci tragedije in vsi tisti, ki jo ohranjajo pri življenju – politiki, ljudje na oblasti in v vojski, milicah – ne pa žrtve. S tem prizadetim ne sicer pomagam izboljšati življenja, ampak dolžnost satirika je, da se norčuje iz ljudi na oblasti in na ta način izpostavi njihove odločitve, ki določajo, kako živimo. V Libanonu je več kot milijon sirskih beguncev. Ljudem se meša in zelo malo jih sočustvuje z begunci. Politiki to ne samo s pridom izkoriščajo, ampak nestrpnost do Sircev še podpihujejo. Iz politikov in proti beguncem nastrojenih Libanoncev se norčujem v videokolažih, ki so parodija na sovražno propagando na televiziji. To je moja človekoljubna dolžnost. Moj izraz solidarnosti z begunci. Ljudje so užaljeni, pravijo, da se norčujem iz njihove zaskrbljenosti. To me ne gane. Pa naj ne gledajo in ne berejo moje satire. Ne trdim, da ni težav z begunci, ampak organizirajmo dostojen dialog o tem. S satiro želim spodbuditi debato, čeprav moj cilj ni političen.

Sem zagovornik odprtih meja. Vedno bil in vedno bom. Menim, da se bo državi, ki bo sprejela veliko beguncev, godilo bolje kot tisti, ki bo naredila vse, da nihče ne prestopi njenih meja. Prepričan sem, da to velja za Veliko Britanijo, Evropo in Libanon. Po koncu državljanske vojne v Libanonu so državo obnovili sirski delavci, pa tudi Sudanci in Egipčani, ker nam je primanjkovalo delovne sile. Še vedno je nimamo dovolj. Zato vsako obdobje gospodarske rasti temelji na delu priseljencev. Ljudje trdijo, da jim tujci kradejo delo, ampak to ne drži. Gospodarstvo vedno profitira, če izkoristi priseljenski potencial. Vsem nam gre bolje. Dobiček ni enakovredno razdeljen, seveda, ampak to ne pomeni, da moramo počakati na neki utopični sistem, v katerem bo vsak dobil pravičen delež, do takrat pa moramo narediti vse, da preprečimo priseljevanje. Takšna politika je še posebno tragična v Evropi, ki leto za letom beleži upad prebivalstva. V Evropi je veliko problemov zato, ker v razmišljanju o razvoju, širitvi in napredku ni več nobenega dinamizma. Te besede so včasih nekaj pomenile. Ljudje smo Evropo razumeli kot gonilo razvoja, ne pa kot problem. Težko je zagovarjati priseljevanje in odprte meje, če vse politične stranke in institucije, od OZN do Svetovne banke, trdijo, da so ljudje en velik problem. Na svetu nas je preveč. Preveč energije potrošimo in preveč gradimo. Postali smo sovražniki človeštva. Še posebno levica, ki ves čas toži, da je svet prenaseljen. Zgrožen sem. Včasih je to bila mantra desnice, da so lahko zatirali delavski razred. Takšno razmišljanje moramo spremeniti in ponovno začeti aktivno širiti družbe, razvijati nove tehnologije. To bo ljudi spodbudilo, da spet postanejo dejavni člani družbe, kar je zelo pomemben vir gospodarske rasti. Poglejte Avstralijo in Ameriko. Obe državi sta zabeležili fenomenalno stopnjo gospodarske rasti v obdobju največjih valov priseljevanja. Prepričan sem, da se je za politiko odprtih meja vredno boriti, če hočemo živeti v napredni družbi. Kaj je alternativa? Obstati na mestu, sprejeti manj in živeti podpovprečno življenje. Torej, zgradimo več, obnovimo na boljše in vključimo begunce in priseljence v ta proces.

Ne, niti slučajno ne. V Evropi ni v tej smeri nobene politične vizije. Poglejte, kaj se dogaja z obupanimi migranti in begunci v Sredozemlju. Kakšna tragedija! Kljub temu so se v EU odločili, da ljudi, ki bežijo iz vojn in revščine na čolnih, ne bodo več reševali. Pustili jih bodo utoniti, in pravijo, da jih bo strah pred tem, da bodo sredi morja prepuščeni sami sebi in na nemilost brutalnih tihotapcev, odvrnil od prebega s čolnom. To je nemoralno in grozljivo. Postali smo hladnokrvni opazovalci množičnega umora. Oziroma, glede na to, da ne naredimo nič, čisto nič za rešitev problemov v državah, iz katerih ljudje bežijo, smo soodgovorni za umiranje priseljencev in beguncev na morju. Tisti, ki preživijo to strahoto, pridejo v Evropo in trdo delajo. Nič jim ni podarjeno, samo priložnost imajo, da zaživijo in preživijo. To, da izkoriščajo zdravstveni in socialni sistem, je čista neumnost. Trdo delajo in prispevajo k razvoju družbe, ki jih v resnici nujno potrebuje za gospodarsko rast. V Evropi nihče ne reče: »Dobrodošli, tukaj vas potrebujemo, poskrbeli bomo, da si uradno, z vsemi potrebnimi dokumenti ustvarite boljše življenje in ga pomagate izboljšati tudi nam.« Ne, pogledajo na jug in vidijo problem. Pogledajo na vzhod in vidijo še večji problem. Ljudje so na vsakem koraku vir tesnobe, in vse, kar v Evropi želijo narediti na jugu in na vzhodu, vsi razvojni načrti so narejeni tako, da se val priseljevanja zavre in da ti obupani in preganjani za delo sposobni ljudje ostanejo čim bolj južno in vzhodno od nje.

Res sem priseljenec, ampak sem med tistimi srečneži, ki smo prišli izobraženi in dobili dobro plačano službo, ki nam omogoča dostojno življenje. Na takšne priseljence, kot sem jaz, v Evropi niso jezni. Znašajo se nad tistimi, ki najbolj trdo delajo. Ne rečem, da na začetku nisem imel težav, ampak te nikakor niso primerljive z njihovimi.

Kakšen je bil Bližnji vzhod, ko sem šel? Nič kaj lep. Zelo sem bil pesimističen, ko sem odhajal leto po napadih enajstega septembra in po vsem, ker je temu sledilo. Kmalu po tem, ko sem prišel v London, so Američani in njihovi zavezniki napadli Irak. Nekaj mojih sorodnikov v Iraku, moja mama je Iračanka, je bilo ubitih v invaziji in tisti, ki so preživeli, so zbežali iz države zaradi vojne, ki ji je sledila. To so bili zelo težki časi in prepričan sem bil, da bomo v tej moriji zelo dolgo. Tudi Libanonu je slabo kazalo, ker je bila država pod nadzorom Sirije in razdeljena med Libanonce, ki so to podpirali, in tiste, ki so temu nasprotovali. Po atentatu na Haririja leta 2005 sta me ljudska vstaja in nagli umik sirske vojske iz Libanona presenetila. Ponovno sem začel zaupati v voljo ljudi in njihovo sposobnost, da strmoglavijo idejo političnega fatalizma. Ne samo na Bližnjem vzhodu. Nismo samo Arabci fatalisti. Ves svet se utaplja v fatalizmu, ker prevladuje prepričanje, da smo nemočni in nesposobni spremeniti svet na bolje. Po nekaj letih v Londonu sem spremenil mnenje o tem in drugače od mnogih Libanoncev zaupam v prihodnost moje države, ki je preživela hude čase. Še vedno jih preživlja, ampak stvari se spreminjajo. Položaj žensk se je v zadnjih petindvajsetih letih dramatično spremenil, tudi zato, ker so se ženske same lotile pridobivanja pravic. Finančno so se osamosvojile in se s svojim delom zavihtele na vodilna mesta, v medijih in firmah. Podobno se dogaja v drugih slojih družbe. Problem je v tem, ker politični proces ni v koraku s časom. Zato ljudje trdijo, da v Libanonu ni civilne družbe. Pa se motijo. Civilna družba obstaja in zelo močna je. Je pa res, da temelji na etničnem in sektaškem sistemu, ampak deluje, četudi štiristo, petsto sekularnih aktivistov tega ne prizna. Morda jim ni všeč, kako deluje, ampak s trditvijo, da ni mogoče ničesar spremeniti, dokler ne zrušijo konfesionalnega sistema, izničujejo dobro delo mnogih. Ti novi družbeni sistem gradijo tako, da počasi spreminjajo starega. Od spodaj navzgor in ne obratno. Jaz jih podpiram in spodbujam.

Če odmislim Isil – in priznam, presneto se moram potruditi, da ga lahko odmislim – je Irak danes v podobni situaciji, kot je bil Libanon pred petdesetimi leti. S to razliko, da smo imeli v Libanonu že pred državljansko vojno uzakonjen sektaški sistem, ki so nam ga vsilili drugi. Potrebovali smo 40 let in 15 let državljanske vojne, da so te sektaško organizirane politične skupine dosegle minimalno stopnjo politične zrelosti, da lahko vsaj na najbolj osnovni ravni predstavljajo interese ljudi in rešujejo medsebojne konflikte brez orožja. Dolgo je trajalo, in v Iraku ne vidim možnosti za nagle spremembe. Pripadniki različnih sekt šele kopljejo jarke, v katerih bodo krepili sektaško in versko identiteto. Problem je v tem, da sta vera in sekta tudi edina politična identiteta. Kako naj se šiit pogaja s sunitom, če je edini razlog za vojskovanje med njima to, da se želita znebiti drug drugega?

Imamo dolgo tradicijo satire, predvsem v karikaturah, ki pa meni niso pri srcu. Karikature so najbolj ciničen satirični medij, še posebno v arabskem svetu. Humor v karikaturah je zelo površen in vizualno pretiran. Spodbuja ciničen pogled na življenje in apolitično razmišljanje. To je zame zelo problematično. Zares ne maram karikatur. In tukaj, v arabskem svetu, moj bog, to pretiravanje. Vsaka karikatura ima neki herojski lik, ki nas reši vseh krivic, ker zabode nož v veliko zgradbo, na kateri piše OZN ali pa Bela hiša. Samo pomislim na to in mi je slabo. Karikaturisti nikoli niso bili moji vzorniki in odločil sem se, da moja satira ne bo imela zveze s to tradicijo. Moj idol je libanonski glasbenik, dramatik in komentator Ziad Rahbani. Pameten in inteligenten človek, občudoval sem ga in njegovo sposobnost sposoditi si ideje z vsega sveta in jih narediti libanonske. In pesnik in pisatelj George Jerdak. Z veseljem sem bral njegovo tedensko kolumno, v kateri je dolga leta satiriziral odnose v libanonski družbi. Najbolj so name vplivali zahodni viri, predvsem judovski humor. Zelo mi je blizu, morda zato, ker večina judovskega humorja izvira iz dejstva, da so bili v vseh družbah na obrobju, če ne kar zunaj njih, in zato nase gledajo drugače in se lahko sami sebi smejijo. To mi je blizu, ker sem tudi sam ves čas outsider. Moji stari starši po očetovi strani so v Zahle prišli kot begunci iz Turčije. Na ulici so me zmerjali in nas žalili, čeprav so v javnosti v tem stoodstotno krščanskem mestu poudarjali krščansko solidarnost. Vedno sem se počutil, kot da ne sodim sem. Pa še moja mama je iz Iraka. Imam večplastno identiteto in povsod sem vsaj malo tujec. Tudi v Bejrutu, kjer sem študiral. Še danes ljudje čudno pogledajo, ko jim povem, da sem doma iz Zahleja. Zakaj pa potem nisi kmet, si po mojem mislijo. Iz judovskega humorja sem se naučil, kako se inteligentno norčevati iz tega človeka, ki ni povsem asimiliran in se mu zato dogajajo vse mogoče stvari, tudi strahote, seveda, ampak vseeno se je sposoben ozreti vase in se sam sebi smejati.

Vsi po vrsti. Kritike prihajajo z vseh strani, čeprav moram povedati, da moj namen ni norčevati se iz ljudi v regiji, ampak iz predstave o nas, ki se pojavlja v zahodnih medijih. Da smo vsi v nekih plemenih, ki se že stoletja sovražijo med seboj. Te stereotipe sem dodelal v ekstreme in jim obesil najbolj nezaslišane lastnosti. Jasno, ko ljudje to preberejo, vedo, da je satira, v kateri se, prav imate, norčujem tudi iz ljudi v regiji. Nimam zadržkov do tega, priznam. Vse te sektaške in politične identitete, ki danes obstajajo v regiji, so novi konstrukti. Nobena nima korenin v preteklosti in nobena ni rezultat zgodovinskega razvoja. Tako kot danes so se ljudje pred stotimi leti imeli za sunite, šiite in kristjane, ampak takrat to ni imelo nobene zveze z njihovim političnim prepričanjem. V Iraku, denimo, je bilo v štiridesetih letih prejšnjega stoletja več kot milijon članov komunistične stranke. Bili so judje, kristjani, muslimani. Ljudje so vedeli, da prihajajo iz različnih sekt, ampak to ni bilo pomembno, čeprav so bili mnogi komunisti vsaj malo verni. Poglejte Hezbolah. Ta identiteta je stara največ trideset let. Sleherni detalj, vključno z obleko, domnevnimi tradicionalnimi plemenskimi ogrinjali in turbani. Potem suniti vidijo, kaj s šiitsko identiteto dela Hezbolah, in si začnejo še oni izmišljevati svojo tradicijo. Tudi kristjani seveda se morajo razločevati od drugih, predvsem v Libanonu. Jaz se pa norčujem iz vseh, ker s temi izmišljotinami podpihujejo sovraštvo. Ampak, če odgovorim na vaše vprašanje, veliko ljudi me kritizira. In zanimivo, ker se zelo pogosto norčujem iz Isila, me ljudje obtožujejo, da sem na strani Irana. Iran razumem kot državo z nazadnjaškim in represivnim režimom, ampak to zahodu ne daje pravice, da bombardira Teheran.

Ne samo moje, ampak povsod po regiji. Ampak predvsem na arabskih televizijskih postajah je to zelo splošen humor, nekakšna površinska satira, v kateri se norčujejo iz islamistov. Sam želim pisati zelo natančno satiro, ki smeši Isil in samo Isil, kaj ta predstavlja in kakšno realnost nam želi predstavljati in vsiliti, in potem to napisati z obilico humorja. Z namišljenim intervjujem med psihiatrom in Abu Bakrom Al Bagdadijem sem denimo želel izpostaviti absurdnost situacije v Iraku in Siriji lani. Razglasili so kalifat, kalif se pa skriva.

V bistvu ne. Moram reči, in verjetno boste presenečeni, ampak moji najbolj agresivni kritiki niso fundamentalisti, pač pa pravičniški, sekularni liberalci. Čudno, ampak je res. Verski fundamentalisti imajo pripombe, ampak vedno zaključijo, da se z mano ne strinjajo prav v ničemer. Zato jim ni mar, kaj pišem in rišem. Kritiki na levi so bolj problematični, in lahko rečem, da so oni moji politični sovražniki. Zelo so dogmatični in razmišljajo v točno določenem okvirju. Povsem znorijo, če si drznem izstopiti iz njega. Poskušam debatirati z njimi, vendar sem previden, ker lahko izpadem kot desničar, ki sesuva politično korektnost. Ne vem, zakaj ne dojamejo, da s svojimi neumnostmi in zanesenim prizadevanjem za utišanje debate krepijo državno represijo in jo pooblaščajo, da zapira ljudi, ki si jo drznejo kritizirati. To je popoln absurd. In ti ljudje pravijo, da so levičarji? Levica je vendar vedno zagovarjala svoboščine in spodbijala avtoriteto državnega aparata, ne pa ga krepila. Osnovni namen moje satire ni vsiliti moje mnenje drugače mislečim, ampak pritegniti njihovo pozornost. Pri čemer poudarjam, da sem zagret zagovornik pravice do svobodnega izražanja. Po napadih na Charlie Hebdo v Parizu sem to jasno in glasno tudi povedal. Veliko ljudi je bilo užaljenih in jeznih, ampak kar se mene tiče, govor in izražanje nimata meja.

Seveda se počutim bolj varno. Ampak to ne pomeni, da nisem v nevarnosti. Morda ne v neposredni nevarnosti. Napadi v Parizu so dokaz, da lahko dandanes nekoga, ki napiše nekaj, kar neki posameznik ali pa skupina razume kot sporno in žaljivo, ubijejo kjerkoli, na Danskem, v Avstraliji ali pa v Bejrutu. Če svobodno govorimo, tvegamo povsod, predvsem z džihadisti. Največja prednost tega, da komentiram Bližnji vzhod iz Londona, je, da imam kritično distanco. Ko gledaš dogodke od daleč, jih lahko bolj objektivno oceniš. Distanca izostri mojo satiro in kritiko, hkrati pa povsem izniči moj politični potencial. Sem humorist, ki komentira dogodke v prostoru, v katerem nisem fizično prisoten. Nobenih iluzij nimam, da vplivam na politiko in odločitve.

Ne, ne. Najprej razmislim, kaj hočem povedati. O tem grafikonu nisem razmišljal veliko. Zvečer sem na poročilih slišal, da so Američani iraški vojski in milicam, ki jih podpira Iran, poslali letalsko podporo v bitki z Isilom v Tikritu. Na jutranjih poročilih sem slišal, da so Američani podprli Savdsko Arabijo v bombnih napadih na Jemen v boju proti upornikom, ki jih podpira Iran. Skratka, ko sem šel spat, sta se Amerika in Iran borila na isti strani v Iraku. Ko sem zbudil, sta se nekaj sto kilometrov stran, v Jemnu, borila drug proti drugemu. Tega ni težko spraviti v satiro. Ampak kot vedno sem razmišljal, naj jo napišem, narišem ali naj naredim kolaž? Kako lahko najbolj pronicljivo in z maksimalnim vizualnim učinkom izpostavim absurdnost te situacije? Narisati sem hotel nekaj, kar zgleda zelo znanstveno in hkrati povsem noro. V tem primeru mi je prišlo prav, da sem arhitekt. Grafikon sem naredil v glavi in ga potem narisal v pol ure. Seveda se norčujem tudi iz orientalistične predstave Bližnjega vzhoda, kjer je vse tako zapleteno in nerazumljivo, kdo so zavezniki in nasprotniki in kdo sovražniki in prijatelji, kdo ima figo v žepu in te norosti. Res je zapleteno, seveda je zapleteno, ampak ta trditev mnogih na zahodu, da ne razumejo zato, ker ne poznajo naše kulture, je popolna neumnost.

Ne, ne, ne. Nič nisem čečkal. Po najboljših močeh sem vse črte, morda z izjemo dveh, narisal tako, da predstavljajo dejanske odnose v tem trenutku. Zelo sem se trudil biti natančen in osmisliti nekaj, kar je povsem nesmiselno. Celo neverjetno. Ampak je resnično. Veliko ljudi ni dojelo, denimo, da črta med dvema državama, ki gre preko tretje države, kaže na to, da sta ti dve državi v odnosu do tretje entitete prijateljici ali pa sovražnici. Na primer, črta, ki povezuje Egipt in Savdsko Arabijo in gre čez Jemen, pove, da sta ti dve državi prijateljici. Črta, ki povezuje Egipt in Savdsko Arabijo in gre čez Sirijo, pa pokaže, da sta sovražnici. Zato v grafikonu različne črte povezujejo iste države.

V resnici so te vloge kar ločene. To, kar delam kot arhitekt, je povsem drugačno od moje satire. Moj poklic mi pomaga samo v tem, da se lahko dobro izražam z risbami in grafiko, ker obvladam računalniške programe za risanje in photoshop. Pa vendar, najbolje se počutim, ko satiro pišem, in ne, ko jo rišem. Moram poudariti, da svoje delo opravljam zelo resno. Kar delam kot arhitekt in kar mislim kot arhitekt, pa je nekaj povsem drugega. Svoj posel opravljam zelo profesionalno in so meje, koliko se lahko znotraj tega posla upiram konvencijam in pravilom. Pogosto sem proti temu, kar projektiram, ampak vseeno opravim svoj posel. Prepričan sem, da družbena odgovornost, ki nam jo vsiljujejo, ni del opisa arhitektovih nalog. Arhitekt, ki je družbeno odgovoren, sprejme en kup represivnih pravil, ki ubijajo ustvarjalnost in sterilizirajo javni prostor. Narediti moramo železniške postaje tako, da ljudje v njih ne morejo zaspati, denimo, in trge, kjer se ne more zbrati preveč ljudi, ker so potem preglasni. To so čiste neumnosti. Želim ustvarjati javne prostore, kjer se ljudje lahko svobodno zbirajo in spontano družijo, ampak zaradi vrste zakonov tega ne morem. In ta obsedenost z zeleno gradnjo in trajnostni razvoj za vsako ceno, preko vseh meja, to je kontraproduktivno. Zatiramo napredek v arhitekturi in spodbujamo tipske izdelke. O tem kritično pišem in debatiram v prostem času. Ko sem v službi, opravljam svoje delo, ker si ne morem privoščiti kršiti zakonov.

Na žalost sprejemamo vedno več pravil, namesto da bi se uprli. Ne samo v arhitekturi, poglejte medije. Pred kratkim smo v Veliki Britaniji govorili o regularizaciji medijev. Še vedno sem v šoku, ko se spomnim, koliko novinarjev je podprlo predlog o medijskem zakonu z istimi argumenti, kot sem jih pred leti poslušal v Libanonu. Ko politikom nekaj, kar je nekdo napisal v časopisu, ni bilo všeč, so novinarja obtožili, da je neodgovoren. Dolžnost novinarja je, da je neodgovoren, še posebno do politikov. In potem sedim v Londonu in poslušam novinarje, ki zahtevajo boljšo regulacijo novinarstva. Namesto da bi zahtevali več svobode, zahtevajo več omejitev. Čista norost.