Dogajanje nove drame je postavljeno v bar, ki menja lastnika, kar povzroči nemalo tesnobe staroselcem, ki so navezani na čisto določeno barsko okolje, a tudi »prišlekom«, ki poskušajo ta prostor preobraziti po svoje. Na videz običajen lastniški prevzem prebudi destruktivne sile posameznikov, s čimer postane Menjava straže »komad o človeškem značaju«. Po avtorjevih besedah so liki nastavljeni stereotipno, saj vsak med nami zavzema določeno strukturno mesto v družbi, v kateri živi – to pa še zdaleč ne pomeni, da pod tipizirano površino ni individualnih razhajanj in posebnosti.
Dramsko besedilo Menjava straže je bilo naročeno posebej za izvedbo v Mestnem gledališču ljubljanskem. Koliko ste bili zaradi naročila omejeni pri snovanju?Omejitev nisem imel. Seveda pa omejitve pridejo same po sebi: vedel sem, da pišem komad za Malo sceno, kamor ne morem privleči petnajst ljudi in postaviti razvejane scenografije. Vse drugo pa je bilo prepuščeno meni samemu. Na koncu smo iz danosti iztisnili maksimum. Vsekakor pa so moje stvaritve tudi sicer namenjene »malim scenam«, majhnim po velikosti, velikim po srcu – če sem lahko nekoliko klišejski.
Z »malo sceno« verjetno merite na intimnejše vsebine. Vas torej spektakli o težavah javnega značaja ne privlačijo?Drži. Vendar to ne pomeni, da intimne, drobne zgodbe nimajo svojega mesta na velikih odrih. Navsezadnje se Čehov vedno znova prebije na velike odre, pa ne vsebuje velikega ideološkega spektakla ali političnih tematik. Za zdaj nimam izkušnje z velikim odrom, me pa na malih scenah privlači predvsem to, da je lahko tudi gledalec v zadnji vrsti še vedno v tesnem stiku z dogajanjem, kar je v velikih dvoranah nemogoče. Stik je bolj razrahljan.
Aktualne družbene tematike vas torej ne zanimajo. Ste tega oproščeni, ker je teater že sam po sebi političen ali so morda razlogi drugje?Politika oziroma naš družbeni vsakdan se v vsakem primeru vplete v zgodbo. Kar koli ustvarim, je del tega časa in prostora. Položaj, v katerem je Slovenija trenutno, se odslikava tudi v drami Menjava straže, ni pa to posebej izpostavljeno. Politična situacija tli pod dogajanjem, kakor v nas samih tli tudi naša ekonomska situacija, potrebe po tem, da bi o njima razpravljal neposredno, pa nimam. Ne zanima me razpredati o menjavah vlad, o kapitalizmu, o prepisanih magistrskih nalogah – te debate gredo nekako mimo mene in prav zato so v Menjavi straže ostale globoko osebne zgodbe likov, njihove želje, potreba po tem, da bi jih imel nekdo rad, oziroma potreba po tem, da jih ne bi imel rad nihče.
Bi se torej strinjali s tezo, ki jo je v gledališkem listu razvila Katja Perat, da v slovenski umetnosti »ni ljudi«, da nekako ni prostora za pristno, večplastno človeško izkušnjo in posameznikovo motivacijo?Ne bi se rad strinjal, vendar se. Ljudem je odmerjeno premalo prostora. To, o čemer govori Katja Perat, pogrešam tudi sam. To še zdaleč ne pomeni, da se sodobni umetniki k temu ne nagibajo, toda poskusi so proporcionalno vseeno skromnejši. Mogoče je v slovenski umetnosti zavladal trend konceptov, ideologij in družbene refleksije, saj lahko vidimo, da tovrstne tematike pronicajo iz vseh mogočih por in koncev, toda sam se tega trenda nočem udeleževati. S tem ne želim reči, da je moje stališče več vredno in drugo stališče manj, le različni sta si.
Zakaj pa je po vašem mnenju tako, da se raje ukvarjamo z javnim kot s samimi seboj, s svojo dobroto ali zlobo? Saj ta nazadnje tudi postane javna, v tihoti noči dobrota nikomur nič ne koristi.Kot pravi v drami Mladen – zato, ker je težko. Mnogo lažje je pritegniti ljudi v stroj pljuvanja in frustracij, k besu, ki ga ob vsem, kar se dogaja, upravičeno čutimo. Toda zvečer, preden gremo spat, smo vedno sami, brez televizijskega ekrana, onstran političnega vsakdana, vedno znova smo soočeni sami s seboj ali s konkretnimi drugimi, s katerimi naj bi razvili neki globlji odnos. Še posebej odnos s samim sabo je nezaznaven in ga je težko uravnavati, težko je vedeti, kaj si storil ali mislil prav. Verjetno je zato tudi lažje prikazovati velike družbene teme, aparat gledanja in razumevanja se je nanje namreč že prilagodil. Odnosi, ki jih dejansko imamo kot posamezniki, in odnos, ki ga razvijemo s samim seboj, pa se včasih zdijo onstran razprave in kritike.
Toda kljub vsemu ste v osnovi želeli napisati dramo o spopadu generacij, kar je izrazito politična tema. Pojem »generacije« je tako splošen in poljuben, da se razprave o njem običajno končajo tako, da udeleženi priznajo, da ne vedo, o čem govorijo, ko govorijo o »generaciji«. Čemu potemtakem prav ta tema?Privlačijo me pozicije posameznikov, pripadnikov različnih ekonomskih in socialnih obdobij, bi lahko rekel. Ravno včeraj mi je prijatelj povedal, da ga je mama spraševala, kdaj bo pridelal kakšnega vnuka. Strinjala sva se, da se njej, ki ima glavo naravnano na svet svoje mladosti, zdi to precej običajno vprašanje, na nas pa deluje kot vsiljiva intervencija. Pred leti, ko sem potoval v Barcelono – to je bilo obdobje, ko sem snemal film Izlet –, sem se tam pogovarjal z dekletom iz Finske in v trenutku, ko sem ji priznal, da živim doma, ker za samostojno življenje nimam denarja, je pogovor zamrl. Njej sem se zdel popoln luzer, v Sloveniji pa bi jih bilo v isti situaciji najmanj pet na eno mizo.
Če se vrnem k vprašanju: da, tema je politična, ampak se z njo nočem ukvarjati na političen način. V dramo sem vnesel presek ljudi, ki so na neki način vsi žrtev tega trenutka, čeprav so nekateri prehodili več, drugi manj življenjske poti. Predvsem si želim razumeti vsakega izmed njih in ugotoviti, ali oziroma kako lahko sobivamo. Ker pač sobivati moramo.
S kakšno parolo pa bi vseeno pospremili svojo dramo? Kaj je sporočilo iz zakulisja?Na pamet mi pade stavek: »Ni tako slabo.« Nato pa bi rad sporočil še, da bi bilo morda zanimivo, če bi se vprašali, zakaj imamo določene ljudi radi, zakaj nekaterih ljudi nimamo radi in kako bi lahko tiste, ki jih nimamo radi, nazadnje imeli radi – kaj je v njih vseeno popolnoma človeško, kaj nam je skupno.
