Če povzamemo soglasne ustavne sodnike širše: tri ravni sodne veje oblasti, okrajno, višje in vrhovno sodišče, so kršile ustavo oziroma enega izmed temeljnih postulatov kazenskega prava – načelo zakonitosti. Preberite to še enkrat: od okrajnega prek višjega do vrhovnega sodišča ga ni bilo sodnika, ki bi mu bilo jasno, kako široko si je treba razlagati 28. člen ustave.
Ni še konec. Predsedniku vrhovnega sodišča namreč, je ugotovilo ustavno sodišče, ni niti malo domače eno od temeljnih načel pravne države – pravica do nepristranskega sojenja. Ker tega načela očitno ne razume, se Branko Masleša, predsednik vrhovnega sodišča, ni izločil iz senata, ki je odločal o zahtevi Janeza Janše za varstvo zakonitosti. Kar bi se zaradi svojih izjav o Janši po mnenju ustavnih sodnikov moral. Še več, ne vemo, koliko, a vsekakor ima večina vrhovnih sodnikov z omenjeno pravico do nepristranskega sojenja iz 23. člena ustave hude težave. Če jih ne bi imela, bi oni prepoznali neustavno obnašanje svojega predsednika in ga z glasovanjem izločili. Pa ga niso.
Najbrž jih ni malo, ki se jim zdi odločitev ustavnega sodišča o razveljavitvi sodbe Janši in soobsojencema politična. (Kot ni prav malo onih, ki isto odločitev slavijo kot zmago pravne države, pravice, resnice in upanja.) A ta odločitev je za manj obremenjene predvsem dobra iztočnica za vprašanje, kako presojati »stanje pravne države«. Je katastrofalno, ker toliko sodnikov, vse do najvišje redne sodne ravni v državi, krši dva zelo pomembna člena ustave? Ali pa smo lahko pomirjeni, ker, kajne, je tukaj osmerica soglasnih (devetega pa lahko mirno prištejemo), ki ji je vse jasno?
Preden bo kakšen pravnik zavil z očmi, je treba zato, da se izognemo nesporazumom, kajpak dodati: odločba Up-879/14 ni precedens, ustavno sodišče je kazenske sodbe že razveljavljalo, zato tudi dejstvo, da so se nazadnje še ustavni sodniki ukvarjali s primerom Patria, ni nič, česar pravni red ne bi predvidel. Pravica do pritožbe in dolžnost višjih sodišč, da razveljavljajo sodbe nižjih, če so za to utemeljeni razlogi, sta ustavno zagotovljeni.
Pa vendar je več kot nerodno, da ustavni in vrhovni sodniki (oboji bolj ali manj kolektivno) tako različno berejo ustavo, zato je treba vprašati naravnost. Lahko Branko Masleša po lekciji, ki jo je dobil od ustavnega sodišča, ostane predsednik vrhovnega sodišča? Ker pač ne gre za sodnika kar tako, temveč za predsednika vrhovnega sodišča, pravnika, ki po poznavanju ustave in kazenskega prava ne bi smel zaostajati za ustavnimi sodniki.
Brez ovinkarjenja in s čedalje več tesnobe pri srcu se je zato treba vprašati: koliko takšnih odločitev, kot je današnja, lahko ta država še prenese? In koliko lahko še zdrži takšnih, kakršne današnja odločba ustavnega sodišča razveljavlja?
