Sedanji ameriški zunanji minister John Kerry je imel še kot predsedujoči zunanjepolitičnemu odboru ameriškega senata leta 2009 največ zaslug za skupno kongresno odločitev o poldrugi milijardi dolarjev nevojaške letne razvojne pomoči Pakistanu, ki jo je nova posadka v Beli hiši razumela kot ključno pri zagotavljanju stabilnosti in varnosti v srednji Aziji. Skoraj deset let Busheve vojne proti terorizmu v Afganistanu brez pravega rezultata je že globoko pljusnilo v Pakistan, ki se je kot najlojalnejši zaveznik ZDA v tem delu sveta počasi spreminjal v precej problematičnega. Ocena, da vojaške rešitve na obmejnih območjih pod razširjenim nadzorom islamskih skrajnežev iz obeh držav postajajo za Pakistan vse bolj kontraproduktivne, se je izkazala za pravilno, zahteva po stabilizaciji vsega območja pred umikom mednarodnih vojaških enot izpod Hindokuša pa izrazita nuja. A le na papirju, od obljubljenih 7,5 milijarde razvojnih dolarjev je Pakistan v naslednjih petih letih prejel le dobri dve tretjini, ki sta bili porabljeni brez vidnega učinka na tako imenovanih prioritetnih področjih – energetski oskrbi, gospodarski rasti s poudarkom na kmetijstvu, prometni in komunikacijski infrastrukturi, izobraževanju in zdravstvenem varstvu. Vzrok za to je bila tudi začetna pakistanska averzija do ameriškega kongresnega »darila«, pogojenega z raznimi varovalkami, ki so jih politiki v Islamabadu sprva sprejeli kot vmešavanje v državno suverenost, tamkajšnja vsemogočna vojska pa kot poskus njenega postavljanja pod civilni in posledično ameriški nadzor. Kakor koli že, nedvomno dober namen še sveže Obamove administracije se je v petih letih izjalovil, v veliki meri zaradi paternalističnega odnosa, ki ga ZDA prislovično gojijo tudi do najtesnejših zaveznikov, od katerih včasih pričakujejo le pokorščino.
David Sedney, bivši pomočnik ameriškega obrambnega ministra za vprašanja srednje Azije, opisuje omenjeno petletno kongresno razvojno pomoč Pakistanu kot »dramatičen neuspeh« brez praktičnega ali strateškega učinka tudi zaradi pičlih vloženih sredstev. Kitajci so po njegovem mnenju razumeli lekcijo, vključno s strateškim ciljem ZDA – odvračanjem terorizma – in so v Islamabad prišli z mnogo večjo finančno zavezo in osredotočeni na oprijemljive projekte brez političnih lekcij.
Pekinške oblasti, najsi mislimo o njih kar koli, v odnosu do sveta okoli sebe ne širijo klasičnega imperialističnega »deli in vladaj«, kar pa brez moralnega pomisleka počne čezatlantska bratovščina. Da je Xi po devetih letih prvi kitajski voditelj na obisku v Pakistanu, res navaja k pomisleku, da se je po Georgeu Bushu mlajšem največji zaveznik ZDA zunaj Nata nenadoma znašel v središču napenjanja mišic med Washingtonom in Pekingom, a je prijateljstvo Islamabada s slednjim trajnejše in mnogo trdnejše. Debele Xijeve denarnice, podprte z novo kitajsko vodeno Azijsko infrastrukturno investicijsko banko (AIIB), ne gre jemati kot podkupovanje sosede, ampak kot del projekta, ki bi v naslednjih dvajsetih letih težišče sveta s tako imenovanega Zahoda dokončno premaknil v Azijo. Da bi mu uspelo, je potrebna obnova svilne ceste, zanjo pa predvsem mir v srednji Aziji in seveda na Bližnjem vzhodu.
Čeprav so po zaslugi zahodnih medijev v ospredju domnevni kitajski ozemeljski apetiti v Vzhodnokitajskem in Južnokitajskem morju, je v kitajski globalni politiki navkljub pospešeni modernizaciji vojske težko izluščiti militantni imperializem. Poldruga milijarda ljudi, ki lahko s sinhronim skokom z mize vrže svet s tečajev, ga niti ne potrebuje, nujno pa potrebuje gospodarsko rast, ki bo zadovoljila njene vse večje apetite po sodobnih dobrinah, in trge, ki jo bodo sposobni pogoltniti. In tu sta si zdaj že diametralno vsaksebi dva svetovna razvojna koncepta, v osnovi kapitalistična, le da eden postaja vse bolj klasično imperialističen, drugi pa nezadržno blagovno-finančno ekspanzionističen.
Ali bo kitajsko okrepljeno zanimanje za stabilizacijo Afganistana, Pakistana, lastnega zahoda in nadalje srednje Azije prineslo pomirjujoče rezultate, bo pokazal čas, a upanje je vendarle tu. Za razliko od dogajanja na Bližnjem vzhodu, kjer se prava tekma, kdo bo sprožil večjo vojno, šele začenja. Z milijardami, ki so namenjene destrukciji in ne razvoju. Po podatkih stockholmskega inštituta za mirovne raziskave je tako Savdska Arabija lani nakupila za 80 milijard dolarjev novega orožja, Združeni arabski emirati za 23 milijard in še manjši Katar za 11 milijard. Zdaj se skupaj znašajo nad Jemnom in predvsem tamkajšnjimi civilisti. Kdo tu služi, ni treba posebej poudarjati, proti komu se orožje na koncu obrne, pa nas uči zgodovina.
