Pokojni singapurski premier Lee Kuan Yew je nekdanjega ameriškega državnega sekretarja Henryja Kissingerja pred leti opozoril, »da je zmotno misliti, da je Kitajska samo eden od novih igralcev na sceni. Ne. Gre za daleč najmočnejšega igralca v zgodovini človeštva.« Večji del zapisane zgodovine je bila namreč bolj razvita kot zahodne države, šele zadnjega pol stoletja, še zlasti po vzponu evropskega imperializma in z njim povezanega kolonializma, je začela zaostajati, vendar je to samo majhen delček zgodovine kitajske civilizacije. Kitajska se zdaj očitno samo vrača na mesto, ki ga je nekdaj zasedala.
Sedanji svetovni gospodarski sistem, ki so ga leta 1944 postavili zmagovalci druge svetovne vojne v Bretton Woodsu v ZDA, temelji na dominaciji zahodnih kapitalističnih držav, posebno ZDA, v mednarodnih odnosih. V časih, ko so ZDA ustvarjale približno četrtino svetovnega bruto proizvoda, je sistem deloval razmeroma dobro. Zaradi povečevanja razlik med razvitimi in deželami v razvoju, ki so bile poleg hladne vojne ena glavnih značilnosti mednarodnih odnosov po drugi svetovni vojni, je generalna skupščina OZN na pritisk neuvrščenih držav že leta 1974 sprejela deklaracijo o novem mednarodnem gospodarskem sistemu, v katerem bi morale imeti države s periferije večjo besedo pri odločanju. Kitajska se je takrat zaradi deset let trajajoče kulturne revolucije izključila iz mednarodnih odnosov, dežele v razvoju, ki so bile gospodarsko slabotne in ideološko razdeljene na prozahodne oziroma provzhodne, pa niso imele moči, da bi dosegle bistvene premike v smeri večje enakopravnosti.
Šele zdaj, ko je po več kot tridesetletnih tržnih reformah Kitajska postala druga najmočnejša gospodarska sila na svetu z obeti, da bo v prihodnjem desetletju prehitela tudi ZDA, obstajajo realne možnosti za temeljite spremembe v mednarodnih gospodarskih odnosih.
Ameriška premoč
V tem trenutku imajo v Mednarodnem denarnem skladu ZDA 17,69 odstotka glasov, Japonska 6,56 odstotka, Kitajska pa samo 4 odstotke, malo več kot Italija, ki ima 3,31 odstotka. Države EU imajo kot blok celo nekaj več kot 23 odstotkov glasov (Slovenija ima 0,12 odstotka glasovalnih pravic). Poleg tega velja nenapisano pravilo, da ZDA imenujejo predsednika Svetovne banke, evropske države izvršnega direktorja MDS, Japonska pa predsednika Azijske razvojne banke. Na dlani je, da je sedanji sistem nedemokratičen, tri zahodne države (brez ZDA), in sicer Nemčija, Velika Britanija in Francija, imajo večje glasovalne kvote kot Kitajska, čeprav po ustvarjenem bruto domačem proizvodu zaostajajo za njo.
Omenjena razdelitev je predvsem posledica dejstva, da sedanji sistem razdelitve kvot upošteva predvsem vplačani prvotni kapital, medtem ko zanemarja višino na novo ustvarjene vrednosti posameznih držav. Poleg tega velja tudi pravilo, da vse najpomembnejše sklepe sprejemajo s 85 odstotki glasov večine, kar pomeni, da ZDA razpolagajo s pravico do veta (teoretično v okviru enotne zunanje politike pa tudi države EU). Tudi v Azijski razvojni banki, ki je povezana z obema vodilnima mednarodnima finančnima ustanovama, imajo denimo glavno besedo ZDA in Japonska.
Ker omenjena nesorazmerja vse bolj preprečujejo uspešno delovanje obeh mednarodnih finančnih ustanov, je bil leta 2010 sprejet sklep o reviziji kvot v korist dežel v razvoju. Po tem novem razrezu bi Kitajska dobila okoli 6 odstotkov glasov, s čimer bi se po moči izenačila z Japonsko. Reforma obeh mednarodnih finančnih ustanov je na žalost zastala v ameriškemu kongresu kljub pozitivnemu priporočilu Obamove administracije. Razlog zato je predvsem v prepričanju republikanske večine in tudi nekaterih demokratov, da mora Kitajska postati najprej demokratična država v zahodnem smislu, šele nato bodo pripravljeni potrditi reformo. Izvršna direktorica MDS Christine Lagarde je med nedavnim obiskom v Pekingu napovedala, da bodo poskušali obiti omenjeno kongresno oviro, vendar zato po mnenju pravnikov ni veliko legalnih možnosti.
Glede na dejstvo, da ne samo kongres, ampak tudi Obamova administracija v skladu s politiko »premika proti Aziji« nasprotuje, da bi Kitajsko vključili v transpacifiško območje proste trgovine, v katerem bo enajst držav, je kitajsko vodstvo na lanskoletnem zasedanju na vrhu držav APEC v Pekingu napovedalo ustanovitev pacifiškega območja proste trgovine, v katero bodo zajete vse države. S to potezo se je Kitajska prvikrat doslej povsem odkrito postavila po robu ameriški politiki njenega izključevanja in, kot trdijo v Pekingu, tudi sistematičnega obkoljevanja.
Potem ko so v Washingtonu preslišali večkratne pozive predsednika Xi Jinpinga, naj obe državi vzpostavita konstruktivne odnose z upoštevanjem temeljnih interesov obeh strani, so se v Pekingu odpovedali nasvetu očeta gospodarskih reform Deng Xiaopinga, »naj se Kitajska v mednarodnih odnosih drži ob strani«, in začeli akcijo ustanavljanja alternativnih mednarodnih finančnih ustanov, v katerih bodo imele Kitajska in druge države v razvoju večjo besedo. V okviru skupine držav BRICS (Kitajska, Brazilija, Rusija in Južnoafriška republika) bodo predvsem na njeno pobudo ustanovili razvojno banko s sedežem v Šanghaju, vodil jo bo Indijec, razpolagala pa bo s 50 milijardami dolarjev kapitala. V okviru te pobude bodo ustanovili tudi rezervni sklad s 100 milijardami dolarjev kapitala, ki bo na voljo državam, ki se bodo znašle v finančnih težavah. Ti dve ustanovi, nekateri ju imenujejo banka juga, utegneta sčasoma postati neposredna konkurenca MDS in SB. Delovati naj bi začeli konec leta.
Odpovedana poslušnost
Tretja pobuda, ki je v zadnjem času dvignila največ prahu, pa je ustanovitev Azijske banke za infrastrukturo in investicije (AIIB), v katero bo Kitajska vplačala polovico, to je približno 50 milijard dolarjev ustanovnega kapitala. Banka naj bi začela delovati konec letošnjega leta, sedež bo imela v Pekingu, vodil pa jo bo eden od najbolj priznanih kitajskih bančnikov. Gre za regionalno azijsko razvojno banko, ki bo financirala infrastrukturne projekte, ki si jih je novo kitajsko vodstvo zamislilo v okviru pobude »dva pasova, dve cesti«. Spodbudili naj bi hitrejši gospodarski razvoj držav ob nekdanji svilni poti. V okviru te pobude bodo predvidoma v dobrem desetletju zgradili hitre železniške povezave do Singapurja, Bližnjega vzhoda, Afrike in skozi Rusijo do Evrope. S pomočjo te banke bo Kitajska prispevala ne samo k razvoju vse regije, ampak bo odpravljala tudi posledice prevelikih kapacitet v nekaterih svojih industrijskih panogah, na primer v proizvodnji jekla ali cementa. Do konca marca, ko je potekel rok, se je med ustanovne članice te banke vpisalo 48 držav. Kljub lobiranju ameriške diplomacije, češ da gre za ustanovo, ki ne bo poslovala po ustaljenih mednarodnih normah, ampak bo predvsem širila kitajski politični in gospodarski vpliv, so k njej pristopile – razen Japonske in Kanade – prav vse največje ameriške zaveznice, vključno z enajstimi evropskimi državami.
Doslej se še ni zgodilo, da bi Velika Britanija, ki se ponaša s posebnimi političnimi vezmi z ZDA in velja za njeno najbolj trdno strateško zaveznico, prva odpovedala poslušnost Washingtonu. V Londonu, kjer imajo s politiko stoletja dolgega prilagajanja ameriškim strateškim interesom velike izkušnje, so očitno pragmatično ugotovili, da je napočil čas Kitajske. Do podobnega sklepa so prišli tudi v Berlinu, Parizu, Rimu, na Dunaju itd. Države EU bodo namreč gospodarsko napredovale samo pod pogojem večjega sodelovanja s Kitajsko. Dvostranska trgovina naj bi že konec tega desetletja dosegla 1000 milijard evrov na leto. K pristopu evropskih držav v to regionalno banko je veliko prispevalo tudi dejstvo, da se je Kitajska javno odrekla pravici do veta, ki jo imajo ZDA denimo v obeh vodilnih mednarodnih finančnih ustanovah. ZDA, ki so se znašle skoraj povsem izolirane, so kljub vsem pomislekom pred nekaj dnevi vendarle napovedale sodelovanje z novo banko.
Kitajski politiki venomer ponavljajo, da njihov namen ni ustanavljanje alternativnih mednarodnih gospodarskih ustanov, ampak samo njihovo dopolnjevanje, saj primanjkuje kapitala za hitrejši razvoj. Azijske države namreč potrebujejo po ocenah azijske razvojne banke za razvoj infrastrukture do leta 2020 vsako leto najmanj 750 milijard dolarjev kapitala. Kitajska je s skoraj 4000 milijardami dolarjev deviznih rezerv edina država na svetu, ki je v tem trenutku sposobna financirati tako obsežne razvojne projekte. Če ZDA ne bodo pristale na temeljite reforme mednarodnih finančnih ustanov, lahko Kitajska v skrajnem primeru tudi sama ustanovi alternativne mednarodne finančne institucije. Ustanovitev banke držav BRICS in rezervnega fonda ter Azijske banke za infrastrukturo in investicije so prvi koraki v tej smeri.
