»Zanimiva izkušnja. Prvič na Amstel in toliko časa spredaj. V ekipi sem bil za možnost sodelovanja v begu določen šele kot plan C, ko kolegoma ni uspelo. Biti v begu je načeloma dobra stvar, saj ni toliko tekmovalnega stresa kot v veliki skupini. Ubežniki smo ta luksuz 'plačali' v zaključku, ko ni bilo več moči v nogah,« je po več kot 200 kilometrov dolgi ubežni akciji na Amstel Gold opisal Jan Polanc (Lampre). To je bil najdaljši beg slovenskega profesionalnega kolesarja na največjih enodnevnih dirkah doslej. Kot nalašč je pustil izjemen vtis prav ob 50. izvedbi nizozemske klasike. Mladi 22-letni Kranjčan je bil spredaj še s peterico v nemško-nizozemski druščini. Taktično-promocijska akcija se je kljub desetminutni prednosti končala po petih urah, 30 kilometrov pred ciljem.
Vseh 258 kilometrov je skupaj vzdržala skupina 18 kolesarjev, ki jo je odsprintal svetovni prvak Poljak Michal Kwiatkowski (Etixx). »Zmagati na Amstlu v mavrični majici so sanje. Svojim kolegom sem pred zaključkom dejal, da se slabo počutim. Žal so vsi odpovedali, zato sem se vseeno mučil,« se je po prvi veliki zmagi v mavrični majici smejalo 24-letnemu Poljaku med nazdravljanjem z vrčkom piva s Špancem Alejandrom Valverdejem (Movistar) in Avstralcem Michaelom Matthewsom (Orica).
Dve leti mlajši Kranjčan je iztisnil toliko moči in trme, da je prvo iz trojčka ardenskih klasik tudi končal (103. mesto). V cilj je pripeljal v skupini s šestminutnim zaostankom skupaj z Gregom Boletom (102. mesto), ki je energijo vložil v pomoč kolegom iz CCC Sprandi, ki so skupaj z ekipo BMC vložili največ energije pri lovu za ubežniki. Na terenu, kjer je osvojil mladinski naslov svetovnega prvaka, je moral Matej Mohorič (Cannondale) odnehati zaradi padca na 208. kilometru. »Povozil sem bidon. Na okrepčevalni postaji je ta kolesarju pred mano spolzel iz rok. Ker sem tudi sam jemal bidon, sem krmilo držal le z eno roko. Posledice? Padel sem ravno na komolec, kjer imam zaradi lanske poškodbe še vedno jekleno ploščico. Upam, da ne bo hujšega,« je po dirki upal najmlajši na pivovarski dirki.
Čeprav je po laičnem prepričanju akcija v begu brez učinka, pa le ni tako. Mogoče bi jo bilo tudi ovrednotiti. Če izvzamemo taktični vidik, je promocijski del mogoče izmeriti. Vsaka sekunda na televizijskem zaslonu in v prvem planu ob cesti šteje. Amstel Gold je pod pokroviteljstvom nizozemske pivovarske korporacije Heineken in je kljub (le) 50-letni tradiciji najmlajša iz niza treh ardenskih klasik, ki sicer zaključuje spomladanski niz enodnevnih dirk svetovne serije. Kolesarstvo je zagotovo najodmevnejši šport, ki je odvisen le od sponzorjev, klubov in dirk. Sponzorski vložki so odvisni od kakovosti in prepoznavnosti dirke. Na to pa vpliva veliko dejavnikov – od tradicije do tekmovalnega koledarja, ugleda... Manj uveljavljene dirke težko dobijo svoj prostor.
V tem tednu bo dober primer tega. Po nekaj letih premora je znova na sporedu dirka Po Hrvaški. Pod taktirko bivšega profesionalnega kolesarja Vladimirja Miholjevića, ki je šel kot večina hrvaških kolesarjev med profesionalce skozi vrste novomeške ekipe, se trudijo narediti ugledno dirko. Dirka je dobila status prve kategorije, kot jo ima tudi Po Sloveniji. V ta projekt so Hrvati vložili skoraj dva milijona evrov, večinoma iz turističnih promocijskih virov. Zagotovili so tudi televizijski prenos v Evropo. Kljub izjemno visokemu vložku se je hrvaškim organizatorjem zataknilo pri udeležbi močnih ekip. Želeli so vsaj nekaj ekip WorldToura, a kljub visokim denarnim ponudbam niso zmogli privabiti nobene. Po Sloveniji bodo junija skoraj zagotovo nastopile ekipe Sky, Katjuša in Lampre. Tako bo od Makarske do Zagreba najmočnejša ekipa poljska zasedba CCC Sprandi, Grega Bole pa bo glede na letošnje dosežke celo najudarnejši kolesar dirke. Novomeški Adria Mobil bo po klubskih lestvicah celo tretja najmočnejša ekipa na dirki, Radoslav Rogina in Primož Roglič pa med deseterico najbolj prepoznavnih posameznikov.
A ni glavni vzrok samo mlada in v svetu neuveljavljena dirka. V naslednjem tednu je huda gneča med prireditelji. Ob tem, da bosta na sporedu zadnji spomladanski klasiki Valonska puščica in Liege–Bastogne–Liege, je sredi tedna tudi štiridnevna dirka Po Trentinu, ki je že dolga leta generalka za italijanski Giro. V nedeljo se začne dirka Po Turčiji, ki se je že pred leti odločila za enako strategijo kot sedaj Hrvaška in bi v prihodnje lahko dobila status svetovne serije. Naslednji teden se začne dirka Po Romandiji, največja enotedenska etapna dirka pred Girom. Razumljivo, da elitne ekipe s 25 do 28 kolesarji na vse dirke, kamor jih vabijo, ne morejo poslati svojih zasedb.
Kakovost dirke je tudi eden od kriterijev. To je mogoče tudi meriti, kar delajo na spletni strani procyclingstat. Amstel Gold velja za daleč najmočnejšo dirko na Nizozemskem in je bil lani glede na udeležbo najmočnejših kolesarjev celo peta najudarnejša dirka na svetu. Za cestno dirko svetovnega prvenstva v Španiji, francoskim Tourom, dirko Po Lombardiji in špansko Vuelto. Za primerjavo: preizkušnja Po Trentinu je bila na 77. mestu, dirka Po Turčiji na 81. mestu in dirka Po Sloveniji celo na 85. mestu. Glede na udeležbo kolesarjev je bila zasedba v Sloveniji celo močnejša kot na kronometru svetovnega prvenstva, dirki Po Avstriji (104.), ki ima status dirke ekstra kategorije, bogatih dirk na Norveškem, prvenstvom ZDA, dirke Po Luksemburgu (127.) in Po Danski (147.). Mednarodna dirka Beograd–Banja Luka, kjer je v soboto Marko Kump z zasedbo Adria Mobil dosegel še peto zmago v sezoni, med peterico pa sta končala tudi Robert Jenko (Radenska) in državni prvak Matej Mugerli (Baku), je uvrščena okoli 310. mesta.
