»Zame bodo te dirke, vključno z Amstel Gold, čisto nova izkušnja. Cest ne poznam. Pravijo, da je Amstel zame najmanj primeren, saj se vse odvija po ozkih urbanih cestah. Na Valonski puščici in Liege–Bastogne–Liege z daljšimi klanci bi morda lahko bolje izkoristil svoje sposobnosti. Seveda bom na vseh dirkah tam kot pomočnik,« pred 50. izvedbo nizozemske pivovarske klasike razmišlja Jan Polanc (Lampre), ki bo skupaj z Gregom Boletom (CCC Sprandi) zastopal slovensko kolesarstvo.
Prav ardenske hribovite klasike so za Kranjčana, ki bo prihodnji mesec praznoval 23. rojstni dan, eden od vrhuncev sezone. To je teren, kjer kaže vzdržljivost, pogum in karakter – gorenjsko trmo. Čeprav pred 251 kilometrov dolgo dirko (34 vzponov z impresivnimi 4000 metri višinske razlike) ne beži od vloge pomočnika, ki je zabetonirana za mlade, je na Nizozemsko odšel samozavesten in prepričan v svoje sposobnosti. Navdušil je na dirki Po Baskiji, kjer je bil zelo blizu največjim mojstrom hribovitih terenov. Velik del teh sodi v ožji krog favoritov (Rodriguez, Valverde, Matthews, Kwiatkovski). Belgijec Philippe Gilbert, ki velja za prvega favorita, pa je na severu Španije končal dve mesti za Polancem (23. mesto). S tem mladenič še ne sodi med zvezdniška imena, a prav na severovzhodu Španije je pokazal, da bodo morali nanj kmalu računati.
Polanc je v prvi profesionalni polsezoni 2013 v dresu Lampreja že dosegel 15. mesto na zaključni etapni dirki sezone Po Pekingu, a Baskija ima poseben ugled. Na hribovitem terenu se zadnja leta nabere večina hribolazcev, ki se bo po Ardenih razdelila na italijanski Giro, francoski Tour in na druge najmočnejše enotedenske dirke (Romandija, Dauphine, Švica), kot je strategija Simona Špilaka. To potrjuje tudi statistika. Lani je bila Vuelta al Pais Vasco, kot je uradno ime, celo enajsta najmočneje zasedena dirka na svetu, celo višje od Gira. »Vem, kako močna dirka je to. Tudi zato mi veliko pomeni, da mi je šlo dobro. Dobil sem potrditev, da ni nič nemogoče. Le zelo malo je manjkalo in bi se kosal z najboljšimi. Kot mlad kolesar vem, da se je treba truditi do zadnjega atoma moči in tudi malo več tvegati, ker si le tako lahko izborim svoj prostor v ekipi in karavani.« Dirko je končal kot drugi mož ekipe Lampre in s tem premagal kar nekaj kapetanov od 25 sodelujočih ekip. Med mladimi ga je prehitel le Avstralec Simon Yates (Orica).
Bivši kolesar Save in Radenske je opozoril na še en pomemben detajl. »Mladi si moramo izboriti tudi prostor na cesti. Uveljavljeni kolesarji, ki so že nekaj dosegli v karieri, mladih in neznanih na cesti ne spuščajo predse. To je na dirkah, kot je Po Baskiji, še posebej pomembno. Velikokrat je boj za mesto v ospredju kolone bolj silovit in neizprosen pred klancem kot potem v klanec. Ceste so ozke in zaradi množice ognjevitih navijačev prehitevanje skoraj ni mogoče. Na cesti je prostor le za enega ali dva, in če pod klancem nisi spredaj, ni nikakršne možnosti, da bi se prebil v ospredje. In če na vrhu klanca potem zmanjka le nekaj sekund, tega ni mogoče več nadoknaditi.«
Ker je sezono začel s hudo poškodbo roke, ki jo je staknil v začetku februarja v Dubaju, se je na tekmovalne asfaltne ceste vrnil šele ob koncu marca Po Kataloniji. »Tam sem imel še kar nekaj težav z obremenitvijo roke. Po Baskiji pa sem iz dneva v dan dobil več zaupanja in končal kot prvi pomočnik Portugalca Ruia Coste,« je omenil vlogo v ekipi bivšega svetovnega prvaka, ki je končal kot sedmi. Ob Luki Piberniku, s katerim je skupaj vozil zgolj v Dubaju na začetku sezone, Italijanu Bonifaciu in Contiu je četrti najmlajši v petindvajsetčlanski edini italijanski zasedbi. Od vodstva pa je že dobil toliko zaupanja, da je lahko že sam sooblikoval tekmovalni koledar. To je za mladega kolesarja pomemben privilegij. Ob tem je tudi oče Marko ostal njegov trener, kar kaže na zaupanje vodstva ekipe v slovenske strokovnjake.
Jan si je po lanskem uspešnem nastopu na italijanskem Giru, kjer je bil v 14. etapi v Oropi celo blizu etapni zmagi (4. mesto), za letošnjo sezono zaželel med velike dirke dodati nastop na španski Vuelti, ki bo konec avgusta. »Morda se moja želja zdi čudna, a imam nekaj razlogov za to. Giro sem že vozil, za francoski Tour bi težko prišel v ekipo, Vuelta bo pravšnja nova izkušnja. Poleg tega je v Španiji vreme toplejše, kar mi bolj ugaja kot lanski mraz in sneg v Italiji. In španska trasa ima več klancev, več gorskih etap. Glede konkurence pa se tudi na tretji tritedenski preizkušnji v sezoni zaradi različnih razlogov lahko nabere celo več velikih imen in Vuelta še zdaleč ni več manj cenjena. V juniju imam posebej v glavi tudi dirko Po Švici, saj bi zaradi trase tudi lahko izkoristil kakšno priložnost, da se še bolj pokažem,« razmišlja Kranjčan.
Zaradi dirke Po Švici (13.–21. junij), ki ga je premamila s 15.000 metri skupne višinske razlike v devetih etapah, bo izpustil dirko Po Sloveniji, na kateri je v letu 2013 z drugim mestom naredil maturo za odhod med profesionalce. Zagotovo se mu bo malce le tožilo po domačem krogu, za katerega direktor dirke Bogdan Fink v kraljevski etapi s ciljem v Sv. Treh Kraljih načrtuje blizu 5000 metrov višinske razlike.