Na dan pogovora je Darja Fišer idejo, ki se ji je prikradla v misli, nemudoma zgrabila, ubesedila in po elektronski pošti poslala na naslov, kjer bo mogoče obrodila sadove. »Pri meni gre to zelo hitro,« se je nasmejala pobudnica Zelemenjave – menjave semen, sadik, pridelkov, znanj in ozimnice, ki je v dveh letih postala pravo gibanje. Zdaj bi jo rada vključila še v šole, da bi že otrokom privzgajali zavest, da deliš z drugimi, če imaš nečesa preveč, in ko je prebrala, da bo 63 osnovnih šol začelo delo na šolskem vrtu, je v njeni zvedavi glavi naredilo klik. Preprosto morala je idejo posredovati naprej, ker ve, da jo le tako lahko oplemeniti in da nemalokrat povsem spontano zrastejo veliki projekti.
Ni težko, če je volja
Zelemenjava je denimo nastala v njeni dnevni sobi, se preselila v park Tabor in od tam po vsej Sloveniji. »Če bi se je lotila načrtno, se verjetno ne bi obnesla, saj ne moreš skupnosti kar nečesa vsiliti. Po mojem mnenju deluje zato, ker jo je skupnost potrebovala, ne pa, ker sem si jaz to želela,« pove sogovornica, ki se je od prvega dogodka 13. marca 2013 razcvetela. Uresničuje idejo za idejo, od izmenjave zgrešenih daril do festivala Chelsea Fringe, in je skupaj s somišljenicami, ki so postale njene prijateljice, zgled, da se da, če se hoče. »Bolj kot solata, ki se izmenja, je pri Zelemenjavi pomembno, da je pokazala, da lahko uspe povsem navadni meščanki z nič organizacijskimi izkušnjami in poznanstvi. Ni treba biti posebej nadarjen, da organiziraš neki lokalni dogodek,« poudari zagrizena vrtičkarica v upanju, da bo navdihnila še koga.
Fišerjevo je zelemenjavno gibanje spremenilo tako na osebni kot tudi na profesionalni ravni. Kot asistentka na oddelku za prevajalstvo na ljubljanski filozofski fakulteti je v raziskovalni svet, kjer vladata ljubosumje in individualnost, podzavestno prenesla ekipni duh pri Zelemenjavi. Sedaj med sodelavci prošnje za pomoč in soavtorstva člankov niso več redkost. »S tem, ko debatiraš in te nekdo opozori na pomanjkljivosti, prideš do boljših rezultatov v krajšem času,« je prepričana rojena Ormožanka, ki se je v prestolnico preselila ob začetku študija prevajalstva.
Od kod ta strah?
Ker obožuje svež zrak, Darjin obraz nemalokrat krasi zdrava rdečica. Po mestu kolesari v vsakem vremenu, in ko se pelje mimo stoječih kolon avtomobilov, pravi, da ji je poplačano, da nima velike hiše z vrtom, o kateri je dolgo sanjala. S spoznanjem, da je marsikaj možno tudi v stanovanju, pa je te sanje preprosto izpustila. »Ko sem prišla na dan z idejo o vrtičku na balkonu, so vsi reagirali: ja, kaj si je pa zdaj spet izmislila? Mislila sem, da sem jaz čudna, potem pa je to kmalu postalo popularno,« se spominja Fišerjeva, ki danes brklja tudi po pravi gredici pri botaničnem vrtu.
Kot razkrije, komaj čaka še na to, da pri nas zaživi inciativa deljenja avtomobila. Za zdaj ga njen partner še ima, ker rada pobegneta na izlet v hribe, toda zelo si ga želi znebiti. Prav nič ga ni pogrešala, ko je živela v tujini, kjer so ji najbolj blizu skandinavske države. Zaradi njihove protestantske sproščenosti, ki jo pogreša pri nas. »Všeč mi je, da a priori ljudem zaupajo, da bodo stvari delovale in težave rešujejo šele, ko nastopijo, če sploh pride do njih,« opiše sogovornica. Tudi sama deluje po principu: »Bo že.«
»Optimistična sem pa res, to vsi rečejo,« se nasmeje, to pa še dodatno podkrepi z zgodbo, kako so se vsi križali, ko si je v stanovanju omislila mačko, sama pa je težavo, kam z njo med dopustom, reševala šele, ko je do tega prišlo. In jo tudi uspešno rešila brez stresa. »Pri nas se vsi blazno nečesa bojijo. Od ljudi, ki so navdušeni nad vrtičkarstvom, še preden začnejo, dobivam vprašanje: A ni to škodljivo v mestu? Prav tako se mi velikokrat zgodi, da začetniki najprej kupijo knjigo o škodljivcih in boleznih, pa sploh nobene še niso imeli,« pa za konec ponazori, da sicer mnogi delujejo povsem nasprotno in si belijo glavo po nepotrebnem.
