Za določena podjetja bi sporazum prinesel določene ugodnosti za lažje trgovanje. Evropska komisija kot primer večkrat omenja smernik pri avtomobilih. V ZDA mora biti rdeč, pri nas pa oranžen, zaradi česar morajo podjetja proizvajati dvoje različnih smernikov in imajo tako več stroškov. Zaradi takšnih razlogov bi lahko sporazum podprli. A če pogledamo, koliko bi dejansko profitirali, ugotovimo, da je tega bore malo. Po najbolj optimističnih scenarijih bi se evropski BDP povečal za pol odstotka leta 2027, a je jasno, da to ne bo dosegljivo. Lahko govorimo, da bo poslovno okolje boljše za podjetja, da bomo imeli gospodarsko rast in bodo ustvarjena nova delovna mesta, a te trditve so neosnovane, glede na analize te napovedi ne zdržijo. Trgovina med ZDA in EU je že zelo liberalizirana. Za kakšno posamično podjetje bo sporazum prinesel koristi, medtem ko bo za družbo imel več negativnih posledic.
Sporazum opisujejo kot drugo plat čezatlantskih odnosov. Ob obrambnem sodelovanju prek zveze Nato naj bi ta sporazum zaokrožil čezatlantske odnose še na gospodarskem področju. Je lahko ta vidik zadosten razlog za podporo TTIP?Ne. Če je stranska posledica tega sporazuma neki hud poseg v pravice in standarde, ki smo jih v Evropi dolgo vzpostavljali in se zanje bojevali, potem sporazuma ne gre podpreti. Z ZDA smo gospodarsko že zdaj zelo močno povezani. Manevrskega prostora za poglobitev gospodarskega sodelovanja ni več.
Evropska komisija zagotavlja, da denimo pri kemikalijah ne bo padca standardov. Države članice naj bi prav tako ohranile možnost izbire, ali bodo gensko spremenjene rastline kultivirale na svojem območju in ali bodo primerno označenim gensko spremenjenim izdelkom dovolile mesto na svojih prodajnih policah. Kaj so največji pomisleki proti sklenitvi sporazuma TTIP?Prav to, kar komisija trdi, da se ne bo zgodilo. Če pogledamo v podoben prostotrgovinski sporazum s Kanado, vidimo, kaj so vanj vnesli. Sporazum TTIP na veliko odpira vrata tako za uvoz gensko spremenjene hrane kot za nižje standarde. V poglavju o sanitarnih in fitosanitarnih ukrepih je denimo zapisano, da bomo morali sprejeti codex alimentarius, ki ima bistveno nižje standarde o vsebnosti pesticidov v prehrani. Navedbe komisije v tej točki torej ne držijo.
V sporazumu je prav tako nevarno regulativno sodelovanje, katerega ideja je, da približamo ameriško in evropsko zakonodajo. Ker so na področjih prehrane in kemikalij med ZDA in EU velike razlike, obstaja realna bojazen, da bodo znižali evropske standarde. To potrjujejo tako dokumenti kot pozivi industrije. Naj ponazorim z nekaj primeri. V kozmetični industriji EU je 1400 snovi prepovedanih, v ZDA zgolj 11. V kmetijstvu smejo ZDA še vedno uporabljati 80 pesticidov, ki so v Evropi že prepovedani. Pri prehrani je v ZDA dovoljenih skoraj 4000 prehranskih dodatkov, v Evropi jih lahko uporabljajo le 300. Zakon o kemikalijah v ZDA velja že od leta 1976 in je po navedbah strokovnjakov popolnoma zastarel ter ni zmožen zagotavljati neke varnosti za ljudi. V Ameriki je denimo dovoljen še azbest, kar le potrjuje, kako zelo nazadnjaška je zakonodaja. Če gremo torej v izenačevanje zakonodaj skozi regulativno sodelovanje, se odpirajo vrata korporacijam za vplivanje na zakonodajo ali da s svojimi pripombami onemogočijo sprejetje kakšnega novega zakona.
Kdo določa vsebino sporazuma? So to evropska komisija in ZDA ali imajo glavno besedo multinacionalke?Načeloma se pogajajo uradniki komisije in ameriške administracije, svetujejo pa jim predstavniki korporacij. Komisija je celo izvedla posvetovanje z gospodarstveniki glede njihovih pričakovanj v sporazumu in v katerih zakonih vidijo ovire za svoje delovanje. Ko so začeli posvetovanja, javnost zanje sploh ni vedela. Nanje niso povabili nevladnih organizacij ali evropske regulatorne agencije. Te razprave zdaj jemljejo kot osnovo za pripravo sporazuma. A zavedati se moramo, da to, kar je v interesu gospodarstva, ni nujno v interesu ljudi ali družbe. Zakonodaja o kemikalijah, ki nam v Evropi ponuja visoko zaščito, za uradnike predstavlja trgovinsko oviro. Enako velja za gensko spremenjene organizme. Američani pravijo, da je nadzor nad gensko spremenjenimi organizmi in njihovim trženjem v Evropi preveč restriktiven. Skupaj z zahtevo po podrobnem označevanju takšnih proizvodov naj bi predstavljal trgovinsko oviro.
Ali ni običajen proces, da se pri sklepanju prostotrgovinskega sporazuma za mnenje glede možnosti povečanja blagovne menjave najprej povpraša gospodarstvo?Ker gre za gospodarski sporazum, je jasno, da se za mnenje najprej povpraša gospodarstvo. A ker gre tudi za poseg v naše temeljne pravice, bi se morali posvetovati še s predstavniki civilne družbe, sindikati, regulatorji.
Sporazumu TTIP večkrat očitajo, da je nedemokratičen. Zakaj?Že potek pogajanj je nedemokratičen. Pogajanja so tajna, dokumenti niso dostopni. Niso vzpostavljeni kanali, prek katerih bi lahko javnost vplivala na vsebino končnega sporazuma. Tudi vsebina sporazuma je nedemokratična. V njem je denimo mehanizem za arbitražno reševanje sporov (ISDS). Korporacijam bo omogočal, da tožijo države, če bodo te sprejele kak zakon, ki ne bo skladen z njihovimi investicijskimi interesi. Phillip Morris je tožil Avstralijo zaradi sprejete napredne tobačne zakonodaje. Nova Zelandija se je nato odločila, da podobne zakonodaje ne bo uvedla, dokler ne bodo videli, kako se bo razpletel sodni primer v Avstraliji. Do takrat si preprosto ne upajo sprejeti zakona, ker se bojijo milijardnih odškodnin. Prav tako so v TTIP nedemokratični tudi postopki regulatornega sodelovanja, saj bodo korporacijam dali nesorazmerne privilegije, da bodo vplivali na zakonodajo.
Nujnost potrditve mehanizma ISDS v sporazumu pojasnjujejo s tem, da bi le tako investitorji dobili večjo stopnjo garancije za svoje investicije, s katerimi naj bi ustvarili nova delovna mesta in povečali blagovno menjavo. Zakaj je torej mehanizem ISDS postal eden glavnih razlogov nasprotovanja TTIP?V osnovi so mehanizem res oblikovali s tem namenom. Investitorjem je dajal več zaupanja, če so se odpravljali v države z nestabilnim političnim sistemom ali pa so sodišča razsojala krivično. Toda Evropa in ZDA zagotovo ne predstavljajo takšnih političnih entitet oziroma trgov. Imamo stabilen politični sistem, prav tako premoremo pošten pravni sistem, ki ponuja zadostno pravno varnost v okviru obstoječih nacionalnih pravnih sistemov. Težava se je pojavila, ker so korporacije začele zlorabljati ta mehanizem.
Eden od argumentov za sklenitev sporazuma je, da morajo EU in ZDA z oblikovanjem tega največjega prostotrgovinskega območja prevzeti vajeti oblikovanja svetovnih standardov, ki bodo potem veljali drugje po svetu. Če tega ne bodo storile EU in ZDA, bodo to storile ZDA in Kitajska. Je s tega stališča smiselno, da se EU in ZDA pogajajo o sporazumu?To je paradoksalno. Govorimo o prostem trgu, a na drugi strani umetno ustvarjamo prepreke, da drugi ne bi mogli rasti. Ne držijo se torej lastnih pravil. Rasti držav BRICS nam ne bo uspelo ustaviti niti s sporazumom TTIP.
Je nasprotovanje sporazumu TTIP del antiglobalizacijskega gibanja?Del organizacij, ki sodelujejo pri nasprotovanju TTIP, zagotovo sodi v ta krog. Druge mu nasprotujejo zaradi posegov na njihova področja. Je pa v ozadju nasprotovanja sporazuma latentno navzoče spraševanje, ali gre res za pravo trgovinsko politiko, kakšne posledice ta prinaša za človeka in okolje oziroma ali je globalna trgovina res primeren odgovor na vse težave, s katerimi se soočamo. Zame sporazum TTIP ne predstavlja primernega odgovora. Napredna družba mora upoštevati vse tri kriterije trajnostnega razvoja: okolje, gospodarstvo in družbo. Pri sporazumu TTIP pa je gospodarstvo jasno postavljeno na vrh tega seznama. A vse podnebne in demografske spremembe kažejo na to, da to ni dolgoročno vzdržen model in bi se morali začeti posluževati drugega modela rasti in razvoja.
Če se ZDA in EU odločijo sprejeti sporazum, za katerega pravijo, da bo prinesel gospodarsko rast in ustvaril nova delovna mesta, kakšne možnosti sploh ima civilna družba, da njegovo sprejetje prepreči?Uporabljamo standardne oblike pritiskov: podpisujemo peticije, kličemo evropske poslance, pritiskamo na vlado in državni zbor. Ti mehanizmi so uspešni, čeprav javnost morda vanje ne verjame več. 2,7 milijona podpisov proti Acti je ustavilo sprejemanje tega sporazuma. Proti sprejetju TTIP smo zbrali 1,7 milijona podpisov. Že zgolj razprava o sporazumu je dobra pot, da ga ustavimo.
