Če nam je do tega, da ohranimo pri razmišljanju o politiki normativno razsežnost, bi morali zvoniti vsi alarmni zvonci. Pred našim nosom, tik pred tem, da se udejanji, je negativna utopija, ko ne bo več mogoče smiselno govoriti ne o demokraciji, ne o vladavini zakona, ne o pravicah, svobodi, enakosti in kar je še takih reči. Rečemo pa si lahko tudi, da je to, kar se dogaja s TTIP, pač realno obstoječa demokracija, da so demokratične institucije le še pokritje za oligarhične mahinacije, da med državami velja samo še zakon močnejšega in da državljani tako ali tako ne štejejo več.
Normativno razmišljanje in realistična analiza političnih razmer se seveda ne izključujeta. A ključno vprašanje zdaj je, kaj nam kaže realistična analiza. Ključno je videti, kaj je v današnji situaciji specifično za Evropo in kakšne specifične učinke bi imel TTIP zanjo. Kritika demokracije lahko zadeva poteze in razvojne tendence, ki so skupne ZDA in EU. Ugotavljamo lahko, da živimo v politični monokulturi. Ta politična monokultura zajema tako ideje o politiki in državi ter ekonomiji in njihovih razmerjih kot institucionalne rešitve in modele. Imamo korporacijsko monokulturo, zgrajeno okrog velike korporacije kot socialno-tehnološke matrice. Kmetijska industrija terja monokulture. Nad seboj imamo nadzorovalno monokulturo. Vpeti smo v monokulturo »vojne proti terorizmu«. Vsrkava nas monokultura tako imenovanih družbenih medijev. In intelektualno ter celo emocionalno smo vse bolj monokulturni. TTIP bo vse to še okrepil in utrdil.
Specifika Evrope v kontekstu oblikovanja in sprejemanja TTIP je, da je v podrejenem položaju. Ta podrejenost ima gradacije. Slovenija je bolj podrejena kot Nemčija. A niti Nemčija ni samostojna. Nemčija je de facto pod vojaško okupacijo in političnim diktatom. Slovenija in še nekatere države na obrobju Evrope so pod istim diktatom kot Nemčija, povrhu pa še pod nemškim diktatom. Bruselj imamo ne nazadnje za to, da naše nezadovoljstvo in jezo zvablja na napačno sled. Ko bentimo nad bruseljskimi uradniki kot virom naših problemov, se nam dejanski centri moči izmikajo izpred oči, obenem pa Bruselj daje tem centrom moči en bolj ali manj enoten vzvod za vplivanje na naša življenja. Evropa je v resnici vse bolj v kolonialnem položaju. TTIP je pozitivna plat, ki z določenim nujnim zamikom sledi negativni: onemogočanju oblikovanja evroazijskega gospodarskega prostora, ki je za zdaj omejeno na vojno v Ukrajini, eskalira pa lahko v odkrito vojno proti Rusiji. TTIP bo, če ne bomo preprečili njegovega sprejetja, zapečatil kolonialni položaj Evrope.
Kaj prinaša TTIP, česar še nimamo? Polno svobodo pridelovanja in gojenja genetsko spremenjene hrane ter fracking, pridobivanje nafte in zemeljskega plina z lomljenjem skrilavcev. Genetski inženiring nas bo spravil v popolno prehrambno odvisnost od lastnikov patentov. Ampak sprememba, ki jo prinaša, sega globlje od človeške prehrane. Kolonializem je bil od vsega začetka ekološki imperializem. Medtem ko so se v metropolah trofeje stekale v botanične vrtove in naravoslovne zbirke, je v kolonijah divjalo pustošenje. Ni šlo le za vzpostavitev gospostva nad kakim ozemljem. To gospostvo je predrugačilo sámo ozemlje. Uničilo je obstoječi ekološki sistem in oktroiralo novega. Evropo je sicer oplaknil globalni promet mikroorganizmov, rastlin, živali in ljudi, ki je s prej neznano intenzivnostjo nastopil z začetki novoveškega kolonializma in zaznamuje začetek antropocena, vendar je bila doslej bolj dejavnik kot predmet geomorfoloških sprememb, kakršne zdaj ne le povzroča, marveč tudi simbolizira fracking. Kar je Evropa kot kolonialna sila doslej prinašala drugim, bo zdaj utrpela sama, ko jo bo zadela usoda kolonije. Suženjstvo je mogoče odpraviti, izgubljene pravice si je mogoče spet priboriti, spremembe, kakršne prinaša TTIP, pa so ireverzibilne. Življenja, kakršno poznamo v teh krajih, bo konec – in ne bo bolje.
