Nadaljujmo: gospodarstva so večinoma samooskrbna. Gremo naprej: da gre za staro poselitev kraja, dokazuje prazgodovinsko gradišče vrh razglednega visokega Tabora, ki je na 387 metrov nadmorske višine. Tu je bil kasneje postavljen srednjeveški tabor, v spomin pa še prikličem, da v kraju stoji cerkev sv. Petra in Pavla, ki ima vklesano letnico 1637. Po letu 1928 jo je poslikal Tone Kralj. Pri cerkvi je zgradba nekdanjega samostana šolskih sester, ki so pod fašizmom vodile slovensko šolo. V župnišču so hranili dragoceno knjižnico s knjigami, napisanimi v 37 jezikih, od katerih so bile nekatere rokopisne knjige napisane proti koncu 16. stoletja. Še nekaj pridodajam: v družinski hiši Kosovelovih (št. 39) je spominska soba pesnika Srečka Kosovela, ki je tu odraščal in je v svoji pesniški zbirki Pesmi (izšla je leta 1927) zapisal tudi: »Rad bi povedal ljudem lepo, dobro besedo, svetlo besedo, kakor je svetlo novembrsko sonce na Krasu. Toda moja beseda je težka in molčeča, kakor je brinova jagoda s Krasa…«. Zdaj je verjetno že jasno, da govorim o vasici Tomaj.
V prav tej slikoviti miniaturni čudesni vasici je domovanje našla tudi Andreja Pavlič, rojena Švegelj v Ljubnem na Gorenjskem, pristna Gorenjka po rodu, lastnica gostilne Tomaj. To gostilno omenjajo že davno pred 1. svetovno vojno. Takrat je obratovala bolj po sistemu »dopo lavoro«, torej gostilna, ki je obratovala »po delu« tistih, ki so v njo zahajali. Njena lastnica je bila Tona (njenega priimka se Pavličeva žal ne spomni).
Po prvi svetovni moriji je vrla gospa Tona gostilno dodobra prenovila s sredstvi vojne odškodnine. Dogradila je tudi prenočišča in redni gostje so bili predvsem Tržačani, ki so semkaj vodili svoje otroke, saj so bili že od tistih dob globoko prepričani o zdravilni moči kraškega zraka. Tona se je v Tomaj poročila, gostilno pa je kasneje zapustila svojima hčerama, Stani in Viktoriji.
V 50. letih prejšnjega stoletja so del gostilne nacionalizirali, ker se je pač hčerka Viktorija poročila v Italijo in so jo razlastili, gostilna pa je do 60. let zamenjala potem kar nekaj lastnikov. Po letu 1960 sta jo v najem vzela Nerina in Mario Grgič in jo poimenovala Pri Nerini. V najemu sta jo imela do leta 1983. Naslednje leto se je dogodilo, da je Pavličeva skupaj s takratnim partnerjem iskala možnosti za delo v gostinstvu, pa tudi streho nad glavo. In, glej ga, hudobača, oba naletita na oglas o prodaji gostilne v Tomaju in ta oglas ni bil objavljen nikjer drugje kot ravno v Nedeljskem dnevniku.
Odpravila sta se na ogled in polovico vsega odkupila od Tonine vnukinje, ki je bila (tako kot njena mama, sicer Tonina hčerka, tista Stana) tudi Stana. Gostilno sta za silo obnovila in jo 1. novembra tudi odprla. Preimenovala sta jo v gostilno Tomaj, da ni bilo hude krvi, ali bo gostilna nosila njen, torej priimek Andreje, ali njegov, torej moški priimek. Pavličeva ima 5 otrok, same klene fante. Uroš, 45 let, dela v gostinstvu; Gregor, 41, si je delo našel drugje; Andrej, 32 let, še vedno pomaga, in sicer doma; Anže, 27 let, je kuhar v restavraciji Valvasor v Ljubljani; Žiga, 23 let, je kuhar v restavraciji Spirit, prav tako v Ljubljani. Vsi so na začetku še kako pomagali. Pavličeva je obiskovala gostinsko šolo na Bledu, kasneje službovala v hotelih Park in Golf na Bledu, ko pa je prišla v Tomaj, je poprijela za prav vsako delo in prav z neumornim, srčno predanim, marljivo vztrajnim, trdim delom uspela gostilno obdržati v vrhunski kondiciji vse do današnjega dneva. Kaj vse je ta čvrsta in odločna, pa tudi priljudno prijazna gospa »skoz dala«, si lahko predstavlja vsak sam.
Že leta 1988 je na hiper/ober/najmodernejši takratni način popolnoma obnovila kuhinjo, leta 2008 še fasado, ostrešje v celoti, vsa okna, tudi ogrevanje je dala preurediti na toplotno črpalko. Poklon, že za vse do zdaj zapisano, spoštovana birtinja tomajska! Gostilna Tomaj je pravo, pravcato mravljišče, še prav posebej ob določenih praznikih. Tu so recimo praznik terana in pršuta, ki se sicer odvija v sosednjih Dutovljah, v avgustu praznik Odprtih hramov v Tomaju, v maju praznik sv. Petra in Pavla… V gostilni se je in se še zbira staro in mlado z vseh koncev širše in bližnje okolice, pa tudi iz belega sveta. Prihajajo, ker je hrana odlična in je vince rujno, da malo kje tako. Pršut in panceta, vratnik in šunka, sir in žolca – tako, za začetek, vse zlito v gurmansko harmonijo, z obveznim domačim gorenjskim sadjevcem (da se ve, od kod prihajajo lastniki). Nadalje špinačni kaneloni in lazanja z bučkami ali s porom, slastni domači njoki, rižota s šparglji (ko je sezona), ravioli in jota ter vseh vrst domače juhe. Zraven pa obvezni kozarec slovitega tomajskega terana. Ali pa domače belo, v smislu šardoneja in laškega rizlinga.
Potem pride na vrsto srna ali jagenjček, telečja krača ali svinjska, čevapčiči ali mešano meso, klobase z zeljem ali svinjska pečenka, piščanec (na vse možne načine) ali zrezki (tudi na vse možne načine), rostbif ali sloviti florentinec – kot priloge pa špinača (tudi blitva, če gostje posebej želijo), kislo zelje, krompir (na vse načine) ali samo zelenjava na žaru. Solat je več vrst, od sladic pa priporočam – vse: tiramisu, potico, palačinke, zavitke, vse pa lahko za trenutek prekinemo z naravnost odličnim limoninim sorbetom.
Hja, ni kaj, v gostilni Tomaj pri oštirki Andreji se zelo dobro je in pijače, ki jih ponujajo, dobesedno kličejo po še. Ljudje se radi vračajo v to gurmansko svetišče in moja srčna in iskrena želja je, da bi bilo tako tudi v prihodnje. Vsaj še nadaljnjih 100 let. Vse dobro, gospa Andreja in vsi, ki ste, na kakršen koli način že, gostilna Tomaj.
