Takrat si niti v sanjah nista predstavljala, da se bo gostilništvo ne le tako čvrsto obdržalo v družini, temveč tudi tako dodobra zasidralo v kraju samem in med ljudmi nasploh. Mama Vida je skrbela, da je v gostilni vse potekalo tako, kot se spodobi, ata Pepi pa je skrbel tako za vinograd kakor tudi za domače živali, ki so bile pri hiši. Tako je bilo gostom vedno ponujeno ne le vse sveže, temveč tudi doma, tako ali drugače pridelano. Če že niso sami vsega skupaj vzredili in vzgojili, so pa kupovali izključno in samo pri lokalnem prebivalstvu, s tem pa nekako vzdrževali sloves resnično pristnega.
Gostilna je hitro postala središče vsega vaškega dogajanja in prav kmalu so jo začeli obiskovati tudi meščanke in meščani iz bližnjih Krškega in Brežic, pa tudi ljudi z one strani meje ni nikakor manjkalo. Zaradi resnično kakovostne hrane (takrat je šel v slast pečen piščanec, pa kakšna kurja obara, ob nedeljah pa so bili čislani vampi) in izvrstnega nabora vinske kapljice so ljudje največ reklame tej sloviti gostilni naredili prav z najkredibilnejšim promocijskim sistemom – od ust do ust.
Marsikdo je v tistih časih rad zahajal v to gostilno in prav je ter spodobi se, če se mali, a zategadelj nič manj poglobljeni poklon nameni slovenskemu slikarju, sicer domačinu iz Podbočja, Zoranu Didku, ki je bil resnično zaljubljen v svoje rojstno Podbočje. Današnji gospodar Uroš Kerin zna povedati, da se del gostilniške kleti še dandanašnji imenuje Zoranov kevder, prostor torej, kjer je omenjeni umetnik čopiča hranil svoje slikarske potrebščine, s katerimi je ustvaril marsikatero danes visoko cenjeno slikarijo. Pa tudi sicer je Podbočje še kako omembe vreden slovenski kraj, star že skoraj 770 let, znamenit tudi po tem, da je bila v njem kovnica srebrnikov, na kar spominjajo posebna darila, ki jih KS Podbočje nameni vsakemu podboškemu novorojencu.
Pepi in Vida sta »zakrivila« dva otroka, Jožefa in Vido, in kar nekako pričakovati je bilo, da bo eden izmed njiju nadaljeval gostilniške posle. Prav to se je tudi zgodilo. Jožef, hudomušno nabriti dobrovoljnež, je pustil službo v Iskri in se poročil z ljubeznijo iz osnovnošolskih dni, svojo preljubo Magdalenco (ta pa je pustila medicinske vode v Brežicah). Leta 1991 je tako mama Magda prevzela štafetno kuhalnico številka ena v kuhinji gostilne Gadova peč, Jožef pa je postal krčmar, ki mu težko najdeš enakega pod soncem. Strastni gobar in srčni »nabavni« zna z gosti, Magdalena pa odlično vihti kuhalnico in ljudje množično derejo v gostilno, tako dobro je vse, kar ponujata. Kmalu so prizidali jedilnico, pokrito teraso, vsega spoštovanja vredni pridobitvi sta tudi lični kozolec in prenovljena kuhinja, ki zadovolji vse kakovostne standarde.
Ob 50-letnici gostilne, ki je sovpadla tudi z življenjskima jubilejema Jožefa in Magde (oba sta se srečala z abrahamom), so imeli prav posebno časten dogodek, saj je slavljence obiskal sam presvetli Slavko Avsenik starejši. Jožef, sicer nepopisni zaljubljenec v narodnozabavno, pa tudi v vso drugo glasbo (še danes ljudje radi porečejo, da »brez Jožeta in Golice ni veselice«), si je večkrat zaželel, da bi jih obiskal prav Slavko, in upravni odbor Krke mu je željo uresničil. Tako se je na vrtu gostilne, kjer je prav takrat potekala velika veselica, na kateri je igral ansambel Igor in Zlati zvoki, nenadoma pojavil veliki Slavko Avsenik. V roke je vzel harmoniko, klavirsko, kakopak, in ljudje, z Jožefom in Magdo na čelu, so popadali v trans. No, Jožef malo bolj kot Magda, če smo pošteni. Veselju ni bilo ne konca ne kraja.
Leta 2009 je postal gospodar gostilne Jožefov in Magdin sin Uroš, ki se je poročil z Eriko Pavlič iz Gorenjega Vrhpolja, ta pa ga je osrečila z dvema sinovoma, Urbanom in Klemenom. In tradicija se nadaljuje. Erika, sicer kuharica, s svojim delom dokazuje, da se v isti kuhinji lahko sukata in snaha in tašča, Uroš pa je več kot vreden naslednik svojih prednikov. V Urošu je resnično tudi nekaj malega posebneža (tako kot v očetu Jožefu in mami Magdaleni, sicer znani kot izvrstni recitatorki), saj je ob praznovanju abrahama slovenskega gledališkega ustvarjalca Matjaža Bergerja, šefa vseh šefov znamenitega teatra Podbevšek, tako doživeto zrecitiral znano Kajuhovo pesem Kje si, mati, da so ljudem solze zalile lica.
Uroš in Erika sta (ob nenehni pomoči Jožefa in Magdalene, seveda) zadržala koncept družinske slovenske gostilne, kjer se ponujajo same dobre reči: pozimi obvezne slastne domače koline vseh vrst, ozaljšane z vsemi dodatki, potem pa salame in suhomesne raznorodnosti, ena je boljša od druge. Pa govedina v solati, govedina v juhi, gobova juha, jota, obare, vampi in pasulj ter slovita in znamenita kerinova postrv (glej recept). Omeniti je treba še pečenke, pečene račke, jagenjčke, odojke, polnjene telečje prsi, pečenega piščanca, za posladek pa jabolčni zavitek in palačinke z orehi ter, predvsem ob nedeljah, njihovo domačo kremno rezino. Ko vsemu navedenemu dodamo še tekoče užitke sadjevček, brinjevček, orehovček pa cviček, oj, prečudoviti cviček, ki vsi rahljajo prebavne procese, potem so nebesa zelo blizu. Tuzemska nebesa, da se razumemo. Saj ne da bi bile Kerinovim novitete tuje, a vseeno srčno in kleno slovensko vendarle prisegajo na tradicijo, na preverjeno vrhunsko kakovost, ki veje iz vseh, ki so, tako ali drugače, sestavni del gostilne Gadova peč – Kerin. In prav za to resnično vredno držo si Kerinova dinastija zasluži velikansko pohvalo in še bolj velikansko priznanje Tudi moje.
