Ko se je Pivovarna Laško konec leta 2001 z Interbrewom bojevala v tako imenovani pivovarski vojni, je bila na nogah vsa država.
Štirinajst let pozneje, na dan, ko je v tuji lasti pristala sama Pivovarna Laško, se ni nihče pretirano vznemirjal. Poslanci včeraj niso pisali pobud, s katerimi bi pozivali vlado, naj prepreči prodajo. Državni lastniki so delnice prodali transparentno in vsi tudi istemu kupcu. Z včerajšnjo zmago Heinekena na razpisu za nakup dobrih 51 odstotkov Laškega se je tudi uradno končala zgodba o vzponu in zatonu ideje o združeni domači pijačarski industriji, ki je več let narekovala ritem slovenske tranzicije in vanjo vpeljala doktrino nacionalnega interesa.
Heinekenov slepilni manever
Epilog ne bi mogel biti bolj simboličen. Na sedežu odvetniške družbe Wolf&Theiss, le streljaj oddaljene od Pivovarne Union, nekoč glavnega bojišča pivovarske vojne, je bilo vsega konec v dobrih dvajsetih minutah. Že ob odprtju ponudb je postalo jasno, da dražbe ne bo, saj je bila ponudba Nizozemcev (25,6 evra na delnico, torej okoli 220 milijonov za celotno Laško brez upoštevanja finančnega dolga) krepko višja od preostalih treh. Finančni sklad CVC Capital naj bi za delnico ponudil slabih 23 evrov, Kohlberg Kravis Roberts (KKR) še nekaj manj, Mid Europa Partners pa v ponudbi, ki je predvidela takojšnje plačilo, okoli 20 evrov na delnico. Tako je postalo jasno, da so bile »neuradne informacije« o zadržanosti ali celo umiku Heinekena iz prevzemne tekme zgolj dobro načrtovan slepilni manever v šahovski partiji.
Iz nizozemske pivovarske multinacionalke so kmalu zatem sporočili, da »bodo s prevzemom okrepili svoj položaj v regiji in dve močni lokalni blagovni znamki vključili v svoj obstoječi portfelj«. Po neuradnih informacijah naj bi »operacijo Laško« dokončno končali v prihodnjih šestih mesecih. Pred tem morajo namreč dobiti soglasje nacionalnih regulatorjev trga in zaradi velikosti transakcije na evropskem trgu zelo verjetno tudi Bruslja. V Heinekenu se bodo nato še odločili, ali in kako bodo poplačali obstoječe upnice Laškega. Nizozemci bodo kmalu odločali tudi o usodi uprave Laškega, ki jo vodi Dušan Zorko. Temu namreč nadzorni svet včeraj ni podelil novega mandata.
Po Unionu je bila omejitev le nebo
Desetletje in pol dolga saga o pivovarni iz Laškega, ki se je na neki točki zdela celo močnejša od države, se tako končuje. Razdelimo jo lahko na tri obdobja. V prvem obdobju, ko je bil na čelu pivovarne še Tone Turnšek, v ozadju pa je niti že prevzemal Boško Šrot, jo je zaznamoval uspešen naskok na Union, pri katerem so Laščani uporabili vsa sredstva: od pritiskov na politiko in delniških parkirišč do kupovanja lastništva v medijih (Delo) in nenavadnih odločitev regulatorjev.
Epizoda, iz katere so Laščani izšli kot zmagovalci, je imela široke razsežnosti. Najprej politične: bila je zmaga »nacionalnointeresne« linije, ki jo je politično simboliziral takratni predsednik republike Milan Kučan, pomenila pa je tudi začetek konca Drnovškovega LDS in ustavitev manjšega vala privatizacij (NLB-KBC, Lek-Novartis) ob prelomu stoletja. Slovenija je pri Laškem prvič izkusila tako široko »nadpolitično« koalicijo, ki se je nekaj let pozneje ponovila pri zgodbi o TEŠ 6. »Vse, kar se je dogajalo pri Laškem, je kolateralna škoda takratne politikantske vehemence, s katero so poskušali prodati travestijo nacionalnega interesa. Državni zbor je takrat posegel v delo izvršne veje oblasti,« se dogodkov iz leta 2001 spominja nekdanji generalni sekretar LDS Gregor Golobič.
Sporočilo menedžerski eliti – in Bošku Šrotu
Hkrati je zmaga Laščanov na predvečer serije menedžerskih odkupov dala gospodarski eliti jasno sporočilo, da ji je v imenu obrambe domačega dovoljeno vse. Razplet pivovarske vojne je posredno kriv tudi za luknjo v slovenskih bankah. Kot bianko menico pa jo je očitno razumel tudi Šrot.
Temu je v naslednjem obdobju, ki je trajalo do sredine leta 2009, laško hobotnico uspelo še okrepiti. V le štirih letih mu je uspelo skleniti dogovor z Janezom Janšo, ki je Laškemu odprl pot v lastništvo Mercatorja, in ga kmalu zatem tudi razdreti. Družbe, povezane s Šrotom, so kraljevale v slovenskih privatizacijah kot dobro obveščene posrednice pri preprodajah delnic, nekaterim menedžerjem pa so pomagale izpeljati tudi odkupe njihovih podjetij. Šrotu je v relativno kratkem času, dobrih dveh letih, uspel tudi odkup Laškega, ki ga je s prevzemom formaliziral v prvi polovici leta 2008.
Začetek zatona laškega pivovarja
Prav Boško Šrot ima v kombinaciji z Igorjem Bavčarjem in Binetom Kordežem tudi največ zaslug za to, da so Slovenijo v takratnem obdobju pretresale razprave o kapitalu, ki da bo sčasoma prevzel vse niti politike. Skoraj hkrati mu je politika, s katero je Šrot vrsto let tvorno sodeloval, začela obračati hrbet. Že v prvi »protitajkunski« vojni, ki jo je konec leta 2007 ob glasovanju o zaupnici v državnem zboru napovedal Janša, so se začeli postopki do takrat spečih regulatorjev. Leta 2009 je sledil končni udarec. Banke upnice so poleti zasegle delnice v lasti Infonda Holdinga, ki ga je prek verige podjetij obvladoval Šrot. Ta je bil že pred tem bolj ali manj prisiljen zapustiti vrh pivovarne.
Začelo se je tretje obdobje, za katero je značilen počasen zaton pivovarne. Posojila podjetjem, povezanim s Šrotom, ki je od lani v zaporu na Dobu, visoka zadolženost, pogajanja z bankami upnicami o kratkoročnih reprogramiranjih posojil, leta zanemarjanja osnovne dejavnosti in gospodarska kriza so Skupino Laško potisnili v boj za lasten obstoj. Skoraj v celoti se je umaknila iz tujine. V zadnjih letih je nekoč združeni pijačarski holding v Sloveniji odprodal Fructal, Radensko in četrtinski delež Mercatorja.
Zorko in omrežje
Vajeti Laškega je prevzel Dušan Zorko, ki je pred tem kot direktor Uniona in prvi nadzornik Fructala Šrotu z nepovratnimi posojili pomagal reševati lastništvo imperija. Tudi zato se v Laškem dlje časa ni zgodila »dešrotizacija«. V Zorkovi ekipi so bili tako rekoč vsi ključni členi Šrotove ekipe. Ti so precej časa, truda in denarja vložili v prepričevanje tožilstva in policije, da so pri finančnem izčrpavanju pivovarne zgolj upoštevali Šrotova ustna navodila. Rešitev Laškega je triperesna deteljica Dušan Zorko-Mirjam Hočevar-Marjeta Zevnik ob odvetniški pomoči Stojana Zdolška bolj ali manj videla le v prodaji Mercatorja. Prav pričakovanje tega posla in prihoda Agrokorja v Slovenijo je Zorku pomagalo pri pletenju politično-lobističnega omrežja, s katerim si je varoval hrbet.
Med ključne Zorkove može v zadnjih letih je mogoče uvrstiti nekdanjega direktorja policije Marka Pogorevca, ki je Zorku uredil sedež ob mizi na večerji v čast sedemdesetega rojstnega dne nekdanjega ljubljanskega nadškofa Antona Stresa, in vodjo poslanske skupine SD Matjaža Hana. Temu omrežju so dnevi v prihodnjih mesecih zelo verjetno šteti. »Veliko vprašanje je, kaj bo prinesla prodaja, me pa zelo skrbi. Vedeti morate, da je na pivovarno vezanih veliko ljudi ter domala celotna družbena dejavnost kraja in regije. Bojim se, da bo Heineken del proizvodnje preselil na Hrvaško, upam pa, da se to ne bo zgodilo,« nam je včeraj dejal Han, ki za zdaj ostaja delničar Laškega, podjetje v lasti njegove družine pa pivovarni dobavlja napise za steklene površine in vozila.
Kje so danes?
Štirinajst let po vrhuncu pivovarske vojne danes njenih vodilnih igralcev ni več na sceni. Boško Šrot na Dobu prestaja zaporno kazen devetih let in devetih mesecev, ki jo je dobil zaradi prodaje deleža Istrabenza in finančnega izčrpavanja pivovarne. Tone Turnšek je v pokoju. Franca Kanglerja, v času pivovarske vojne prvopodpisanega pod poslansko pobudo proti prodaji pivovarne Union Interbrewu in nekdanjega mariborskega župana, so iz politične prve lige odpihnili vstaje ter številni sodni in drugi postopki. Nekdanji direktor varuha konkurence Andrej Plahutnik se ukvarja s poslovnim svetovanjem, Anton Končnik, tisti direktor Soda, ki je njegov delež v Unionu pod mizo prodal Laškemu, pa ima danes visok položaj med rotarijanci. Pivovarska zgodba se bo po desetletju in pol začela pisati na novo. V nizozemščini.
