Z naslovom knjige Čefurji so bili rojeni tu smo se odzvali na tedaj še dokaj tiho temo druge generacije priseljenk in priseljencev. Izraz »druga generacija« pomeni, da je nekdo še vedno priseljenec, četudi je rojen v Sloveniji; hoteli smo poudariti, da gre za ljudi, ki so bili rojeni tu, tu je njihov dom in tu bodo tudi ostali ter sooblikovali prihodnost te države.
V 90. letih se je z razpadom nekdanje Jugoslavije za ljudi iz republik bivše države in za njihove otroke začelo novo, težko obdobje identitetnih turbulenc, zavzemanja strani v tedanjih političnih dogodkih in iskanja. Velik del stisk teh ljudi je bil povezan z občutkom nesprejetosti in drugorazrednosti v državi, kjer so čez noč postali tujci. Domnevna kulturna »drugost« se nato preplete s socialno-ekonomsko drugorazrednostjo, slednja pa je tista, ki ustvarja pravo razliko.
Kako to stigmo in notranji razcep občutijo, kako prevladajo tisti posebni izseljenski občutek, ki mu Brankica Petković pravi večni občutek »živega mrtveca«? Se ju ubranijo s pozabo, ponotranjenjem?Neki mladostnik je v pogovoru o tem, kako se je razvijala njegova etnična identiteta, povedal, da je bila njegova »odločitev« odziv na številne in več let trajajoče provokacije in obmetavanja z oznakami, kot so čefur, južnjak, Bosanc. Na neki točki si je rekel, »zdaj pa prav zares bom vse to, s čimer me obmetavate, in to v potencirani obliki«. Pomemben je tudi občutek prepuščenosti sebi, ki jo mnogokrat doživlja urbana populacija potomcev priseljencev. Institucije skupne družbe jih ne ščitijo in ne zastopajo, zanesejo se lahko edinole nase in na svojo fizično moč. »Nasilna kultura moškosti«, ki pogosto postane javni demon in grožnja večinski družbi, je tako izraz šibkosti in izgubljenosti v sovražnem svetu, kjer ni opore.
Znotraj skupine potomcev priseljencev je mnogo raznolikih identitetnih vidikov, ki so pomembni za razumevanje odgovorov na stigmatizacijo. Med pomembnejšimi so spol, socialno-ekonomski status pa tudi generacijska pripadnost. Za zdaj so bili bolj izpostavljeni moški odzivi na stigmatiziranost, tudi spričo Vojnovićevih Čefurjev, a je pri nas nastalo tudi nekaj del, ki posvečajo pozornost specifično ženskemu izkušanju migracije, med njimi zbirka ženskih portretov Na poti do lastne sobe urednice Milice Antić Gaber. Ženkam je skupno predvsem obdobje občutenja razpetosti in nepripadanja ne eni ne drugi strani, rezultat procesa iskanja pa je pogosto ustvarjanje nečesa novega, ki prehaja domet binarnih kategorij.
Kaj bi bilo treba narediti, da bi se položaj izboljšal?Poleg preprečevanja očitne institucionalne diskriminacije bi morali posvetiti pozornost tudi celi vrsti manj očitnih družbenih praks, ki temeljijo na predsodkih, pogosto do nevidnosti vtkanih v strukturo vsakodnevnosti in njenega delovanja.
