Bloodborne je najnovejša igra priznanega japonskega podjetja From Software, ki si je z naslovi Deamon's Souls, Dark Souls in Dark Souls 2 v igričarskih krogih prislužilo kultno mesto in veliko mero spoštovanja. V industriji, ki je vse manj nagnjena k eksperimentiranju in se vse bolj zanaša na preverjene recepte, so si zgoraj omenjene igre drznile pluti proti toku. Nagrajene so bile z zavidljivimi ocenami kritikov, vse tri pa so dobile tudi nagrade za najboljše igre leta v izborih priznanih igričarskih revij. Ključne besede, ki padejo na misel ob omenjenih igrah, so: izredno težavno, z močnimi psihofizičnimi učinki in izjemnim občutkom zadovoljstva ob uspehu.
Bloodborne kot njene predhodnice iz serije iger Souls sodi v kategorijo akcijskih RPG (role-playing game, igre igranja vlog). V skladu z žanrsko tradicijo si pred začetkom igre izdelate lik, njegove sposobnosti pa so v Bloodborne odvisne od predzgodbe, za katero se odločite. Ko imate začetne podatke urejene, se boste zbudili v propadajočem gotskem mestu Yarnham, ki je, kot kaže, podleglo neznanemu nadnaravnemu prekletstvu. Tako vsaj sklepamo na podlagi volkodlakov in drugih stvorov ter nenaravno izmaličenih ljudi, ki vam želijo narediti kaj hudega. Natančnejših informacij vam igra ne bo posredovala kar tako. Tudi orožja ne ali navodil, kako igrati. Vse to boste morali odkriti sami. Da vas nihče ne drži za roko, vsekakor sodi k čaru igre, da imate kljub skopim podatkom ves čas pred očmi, kaj morate v tistem trenutku početi, pa priča o dobri zasnovi stopenj.
Bolj linearna igra, a z obilico možnosti za raziskovanje
Pri pisanju pričujoče recenzije je treba priznati, da igre nisem preigral do konca. Kdor je seznanjen z igrami From Software, verjetno ne bo presenečen, če dvomim, da jo sploh kdaj bom. Ne ker bi igra izgubila draž, temveč ker je preprosto tako zahtevna. Po dobrih 20 urah igranja skoraj zagotovo nisem dosegel niti polovice. Ko sem se prvih šest ur prebijal do prvega šefa, sem se celo pošalil, da bi se igra lahko tam že končala in da je v resnici precej kratka, le da zaradi težavnosti tega nihče ne opazi. No, igra vsekakor ni kratka, se pa igralni časi z izboljšano opremo in dobrim poznavanjem že preigranega dela igre občutno skrajša. Za kar sem prvi dan potreboval šest ur, po dvajsetih urah traja zgolj še nekaj minut.
Čeprav gre za igro iz žanra RPG, ki že nekaj časa teži k odprtosti sveta, po katerem se lahko skoraj brez omejitev sprehajate in raziskujete, je Bloodborne od začetka precej bolj linearen. Kljub temu igralec sčasoma tudi tu dobi več svobode pri odločanju, v katero smer ga bo odnesla pot, že zelo kmalu pa se ponudijo prve priložnosti za raziskovanje po labirintnih poteh.
Tudi ta segment igre gre pohvaliti, saj vsem zavojem navkljub ostaja orientacija v igri zelo intuitivna. Težav zato skoraj nikdar ne boste imeli zaradi nerodnega dizajna ali splošne nepravičnosti igre, ki se nad igralcem znaša zgolj zaradi umetnega podaljševanja igralnega časa. Za vsakim sovražnikom ali skupino se skriva dovolj logična uganka, ki jo boste morali razvozlati, le da drugače kot kot pri kakšnem sudokuju tu ne boste napredovali s kombinatoriko številk, temveč z razbiranjem vedenjskih vzorcev nasprotnika in odkrivanjem primernih ukazov, ki jih morate v ugodnih trenutkih kar se da brezhibno realizirati. Ko rečemo, da je cilj igre najti in slediti zahtevni koreografiji, ki je predvidljiva kot interpretativni ples, to mislimo dobesedno.
(Čeprav urejevalec likov na prvi pogled ne deluje preveč sposoben, omogoča precej ustvarjalnosti pri oblikovanju obrazov. Eden od uporabnikov je uspel ustvariti Jokerja iz Batmana, jaz pa sem se z občutno manjšim vložkom energije zadovoljil s Salvadorjem Dalijem. foto: Aljaž Potočnik)
Igra vas bo prisilila, da se zaveste svojih instinktov in jih spremenite
Igra zaradi tega za fasado lepe grafike in 3D-sveta še najbolj spominja na stare zahtevne arkadne igre iz tradicije Rick Dangerous in podobnih, v katerih ste pred vsakim skokom v neznano lahko pričakovali, da vas ravno tam pričakuje past ali nasprotnik, nato pa ste si morali vse odkrite pasti tudi zapomniti. Prepoznavanje vzorcev je torej ključno.
Igri ob tem s prefinjenim občutkom za estetiko grdega uspe ustvariti tudi močno utesnjujoče ozračje, ki vam bo žile napolnilo z adrenalinom in amigdalo pognalo v šesto prestavo. Ko vas v takšnem stanju nepričakovano napade še pošast, boste več kot idealno pripravljeni, da se vam sproži refleks za beg ali boj. Zvijača je, da igra tako eno kot drugo strategijo kaznuje. Kdor želi preživeti, mora zato poleg vsega drugega premagati tudi lastne instinkte. Če vas sovražnik udari in vi pobegnete, boste izgubili priložnost, da si povrnete izgubljeno količino zdravja, ki se ne obnavlja samodejno. Če se odločite za brezglavi spopad, pa boste ostali brez vzdržljivosti. Posledično vaši udarci nekaj časa ne bodo imeli učinka, vaš lik pa se zaradi utrujenosti prav tako ne bo mogel hitro izmikati sovražnikovim udarcem.
(foto: From Software)
Uspeh upraviči ves duševni napor
Na podlagi povedanega verjetno ne preseneča, da zahteva igra od igralca velik duševni napor. Če boste med igro torej opazili, da se tresete in da ste težke sape, vam lahko rečem le: postavite se v vrsto. Stranski učinki lahko vključujejo tudi sveto jezo, otopelost, morda celo kakšno solzo obupa. Vendar igra ves vloženi trud več kot povrne z izjemnim občutkom zadovoljstva, ko premagamo do tedaj nepremostljivo oviro. Občutek je primerljiv s pozitivno oceno na izpitu, za katerega ste pričakovali, da ga boste že četrtič padli. Skakanje v zrak od veselja zato ni nepričakovano, od te psihološke sprostitve pa igra tudi črpa to izjemno igralnost. Vendar pozor pred prevzetnostjo ob uspehu! Ta se vselej konča kot Ikarov let.
Bloodborne omogoča tudi omejeno večigralsko izkušnjo, v okviru katere lahko na pomoč pokličete voljne uporabnike z medmrežja, jim puščate navodila ali poskušate med množico škodljivih najti tistih nekaj dobronamernih nasvetov. Če boste imeli smolo, se lahko v vašo igro vrinejo zlonamerni igralci, ki vas bodo tudi sami poskušali spraviti v prerani grob. Ker je igra ekskluzivna za playstation 4, boste morali imeti za medmrežno izkušnjo s Sonyjem sklenjeno naročniško razmerje playstationplus.
(foto: From Software)
Težavnost poraja neprivlačno nabiralništvo
Težavnost igre ima seveda tudi slabe plati. Zaradi nje boste morali precej časa posvetiti nabiranju denarja za zviševanje svojih statistik in nakupovanje boljše opreme ter zbiranju surovin za njeno nadgrajevanje, kar pomeni ponavljanje že preigranih in zaradi poznavanja varnejših delov igre. Rutinskost nabiranja bo še zlasti moteča tistim, ki niso pripravljeni oziroma nimajo časa vložiti toliko energije v videoigro.
Malce moteče je tudi občasno zatikanje slike, a se zdi, da se to dogaja predvsem ob prehodih iz enega dela zemljevida v drugega. Izpostaviti gre tudi razmeroma počasno ponovno nalaganje igre v primeru smrti, ko boste kar nekaj časa soočeni s črnim zaslonom z belim napisom Bloodborne. To je na trenutke lahko nadležno, po drugi strani pa ima izredno dramatičen učinek ob smrti proti šefu, ki ste ga že imeli na vrveh. Črn zaslon bo poskrbel, da boste razočaranje temeljito ponotranjili.
(foto: From Software)
Končni vtis
Iger, kot je Bloodborne, ni veliko. Zato sem še toliko hvaležnejši, da si nekateri izdelovalci drznejo ostati brezkompromisno zveste viziji tega, kaj so videoigre nekoč bile in kaj bi morale biti, čeprav so že dolgo v premoči takšni, ki svoje stvaritve še preradi prilagajajo okusu kar najširše množice. S tem poskušajo pridobiti potrošnike, ki jim do videoiger tako in tako ni, ob tem pa izgubljajo zaupanje tiste skupine, ki je industriji najzvestejša. Za zvestobo viziji in splošno kakovost končnega izdelka, ki je sicer zahteven, a pošten, igri podeljujem skoraj najvišjo možno oceno. Ob tem sprejmem dejstvo, da mnogim ne bo ustrezala. Naj bo to zaradi težavnosti ali, bodimo iskreni, precej nasilja. Vendar so po drugi strani tudi takšni, ki jim ne diši niti najslastnejši kobe zrezek. Bloodborne je prav takšna japonska mojstrovina.
