Podjetje Bungie, ki je zaslovelo z video igrami Halo, je za promocijo Destinyja od Activisona dobilo vrtoglave vsote denarja. Za izdelavo in promocijo so imeli na voljo namreč kar pol milijarde dolarjev, temu primerno pa je bilo tudi pričakovanje, ki se je počasi gradilo zadnji dve leti. Ko so se pojavile prve recenzije, pa se je entuziazmu zgodilo to, kar se zgodi s kamnom, ko ga vržemo v vodo, kot se je glasilo svarilo tistim, ki niso priznali vladavine precej znanega stepskega konjenika – preprosto je izginil. Slab odziv je bil po naši oceni v veliki meri posledica zgrešene promocijske kampanje, precej manj pa na podlagi kakovosti same igre. Destiny je zato odlična učna ura, kaj se zgodi, ko potrošniki v roke dobijo video igro, ki je nekaj povsem drugega od tega, kar so jim več čas govorili, da je.
Destiny sta dve zelo različni igri
Kdor spremlja pisanje recenzij, bo pri Destinyju namreč videl, da je ločnica med pozitivnimi in negativnimi ocenami pogosto časovno zelo jasno potegnjena okoli 16. septembra. Datum ni naključen in govori o specifičnosti igre, zaradi česar so bile verodostojne zgodnje recenzije praktično nemogoče. Destiny namreč ni zgolj ena, temveč dve zelo različni igri. Vprašanje pa je, če so razmerje privlačnosti med njima načrtovali že od samega začetka.
Bungie je ves čas obljubljal revolucionarno streljačino z elementi rpg iger in množičnega večigralskega sveta, kjer se bodo srečevali različni uporabniki in sodelovali na načine, ki jih ustvarjalci niso nujno predvideli. Če temu dodamo še naslov video igre in napovedi o možnostih raziskovanja sveta ter širjenja po vesolju, smo bili mnogi prepričani, da se bo jedro igre vrtelo okoli zgodbovnega dela. Konec koncev naj bi gradili svoj mit in sledili veliki usodi reševanja sveta pred silami teme. Izkaže se, da se ne bi mogli bolj motiti. Zgodbovni način je sicer dovolj dolg, da se lahko samo po vloženih urah primerja z drugimi podobnimi igrami, a je v resnici prazen. Ponudi nastavke za epsko zgodbo, predstavi nekaj izredno zanimivih svetov in predvsem likov, a predvsem pri slednjih nikdar ne naredi koraka naprej od prvih vtisov. Konec zgodbovnega dela sicer odpira možnost, da smo opravili zgolj s prvo etapo zgodbe in da bodo nadaljnji deli sledili s kasnejšimi dodatki, a bodo slednji morali prinesti precej več vsebine, da bi se zgodbovnemu delu upravičeno reklo zgodbovni. Zaenkrat služi predvsem učenju motorike igre.
Večigralski način rešuje igro
Misije so si med seboj bolj ali manj podobne oziroma na trenutke že praktično identične, sodelovanje z drugimi igralci pa je na trenutke celo bolj nadloga kot prednost. Še posebej, ko ste sprejeli dodatno nalogo, da morate ubiti določeno število zahtevnih in redkih sovražnikov. Pogosto se zgodi, da na ogromnih zemljevidih končno najdete pravega, ga spravite tako rekoč na kolena, nato pa vam nagrado izpred nosa z smrtnim udarcem izmakne naključni mimoidoči, ki je za povrh lahko celo prepričan, da vam je pomagal. Nasploh je sodelovanje z naključnimi soigralci zabavno zgolj ob posebnih dogodkih, ki se vsake toliko časa pojavijo na nekaterih predelih zemljevidov. Z izjemo teh, je večigralski sistem do konca osnovne zgodbe praktično odvečen.
Ko svojo pozornost z zgodbovnega dela uporabnik preusmeri na večigralski način, pa se začne neka povsem druga igra. Predvsem igranje proti drugim igralcem v Cruciblu je izredno zasvojljivo in z različnimi igrami, ki segajo od bolj strateških, ki zahtevajo neko mero sodelovanja med člani ekip, do spopadanja vseh proti vsem, ponuja širok spekter zabave. Raznolikost pa prispevajo tudi odlični zemljevidi, ki segajo od bolj odprtih in večjih do manjših in bolj tesnih prostorov, kar pomeni, da se bodo strategije za uspešno igro morale prilagajati vsakemu zemljevidu posebej. Velik poudarek je namenjen tudi dodatnim elementom, ki so na voljo na zemljevidih. Še posebej posebnimi in težkimi naboji, ki s časom postanejo dostopni.
Najtežja igričarska izkušnja doslej
Kronski dragulj Destinyja pa so večigralske igre, ki se uporabniku odpirajo po doseženem pragu 20. stopnje. Herojski »strikei« so zahtevnejše misije podobne zgodbovnim, a so v veliki meri neizvedljive za enega samega igralca. Verjetno najboljši in vsekakor najzahtevnejši del igre pa so tako imenovani »raidi«. Gre za posebne misije, ki so priporočljive zgolj za uporabnike nad 26. stopnjo in še to zgolj v spremstvu petih vsaj tako dobrih soigralcev. Misije zahtevajo izredno koordinacijo in predvsem zmožnost reševanja ugank z minimalnimi namigi. Igra uporabnikom namreč ne izda skoraj ničesar. Prvi raid »Vault of Glass« se je pojavil 16. septembra, ustvarjalci pa so rekli, da bo trajal okoli tri ure. Prva ekipa, ki je z zastavljeno nalogo opravila, je potrebovala dvanajst ur!
Predstavniki izkušenega klana PrimeGuard so povedali, da je bila to najtežja igričarska izkušnja njihovega življenja, do zaključka igre pa so utrpeli vrtoglavih 1605 smrti. Za predstavo, naj dodamo, da je v določenih delih igre že samo smrt enega od članov klana pomenila začetek od zadnje kontrolne točke. Vsa medlost zgodbovnega dela na račun megalomanskosti raidov tako rekoč izpuhti. Slaba stran pa je dejstvo, da zelo veliko število uporabnikov raidov nikdar niti ne bo začelo. Zaradi zahtevnosti in zahtevane ravni koordinacije je naključno izbiranje soigralcev, kot poteka v Cruciblu, onemogočeno. Misijo pa je možno začeti zgolj z uporabniki istega sistema (PC, PS4, Xbox One, PS3 ali Xbox 360). Z izjemo uporabnikov PC-jev, bo velika večina za prvi raid zato verjetno morala s soigralci navezati stik prek spletnih forumov.
Treba je vedeti, kaj kupujemo
Destiny je torej zelo dvoznačna video igra. Nedvomno je izredno lepa in ima nastavke za izredno igričarsko izkušnjo, a je s prvim vtisom na zgodbovni ravni zapravila zelo velik del s promocijskim denarjem kupljenega ugleda. Tako v tem trenutku od nje v resnici ostane zgolj precej zasvojljiva večigralska igra proti drugim uporabnikom, z opcijo igranja najtežje igričarske izkušnje, kar pomni trenutna generacija igričarjev, če najdete dovolj ljudi. Dodatno težavo večigralskega načina pa imajo tudi uporabniki PS4, ki morajo za izkušnjo po zaslugi Sonyjevega poslovnega načrta kupiti še naročnino za PlaystationPlus. Če nas Destiny nauči česa, je to, da moramo pred ocenami in pred nakupi dobro vedeti, kaj kupujemo in kaj ocenjujemo. Tako se izognemo razočaranjem in po naši oceni krivično nizkim ocenam. Mi ji ob upoštevanju slabosti in prednosti obeh delov igre brez slabe vesti damo oceno 8,3.
