V takšnih okoliščinah se hitro zabriše razlika med diskriminacijo in pozitivno diskriminacijo. Zmedo je v Sloveniji najprej poniglavo izkoristila nacionalna stranka. Pred več kot desetletjem je skušala promovirati zakon o romski skupnosti – kratek, z le tremi členi. Določal je, da Romi »nimajo posebnega statusa«. Izenačeni naj bi bili z vsemi drugimi. Državni zbor je nevarni poskus preprečil in leta 2007 sprejel »pravi« romski zakon, ki posebni položaj romske skupnosti načeloma dobro ureja.
Zanikanje, da so Romi v posebnem položaju, je protiustavno. Zaradi zgodovinskih okoliščin je izhodišče Romov že ob rojstvu velikokrat, zlasti če se rodijo v getoiziranih romskih naseljih, pomaknjeno v preteklost. Če se rodite v hiši brez vode in elektrike ter vaši starši nimajo legalnih možnosti priključiti se na električno napeljavo in vodovod, ne morete enakovredno z vsemi drugimi »tekmovati« v dirki v prihodnost. To so tako temeljne zadeve, ki segajo globoko v ustroj družbe in države, da se z njimi ukvarja evropsko sodišče za človekove pravice. Pravica do vode je osnovna človekova pravica, zapisana tudi v dokumentih Združenih narodov. Po pritožbi dolenjskih Romov, ki je v Strasbourg romala pred letom dni, bo Slovenija verjetno obsojena in začeti se bo morala gradnja vodovodov.
Dotlej pa bo slovenska oblast zakon o romski skupnosti tipala z vseh koncev in ugibala, kaj storiti. Zakon je sicer nedvoumen: določa, da morajo država in občine razmere v romskih naseljih urediti. Prva pristojna je občina, nad njo pa bedi država. Če se občina ne loti urejanja, ogroženo pa je zdravje Romov, država v urejanje naselja mora poseči.
V kabinetu bivše premierke Alenke Bratušek so zakon večkrat prebrali in začeli partijo pingponga. Poskusno so jo igrali v romskem naselju v Dobruški vasi v občini Škocjan. Država je trdila, da gre, občina, da ne gre. Problem je bila nelegalnost naselja, kar je realnost mnogih romskih naselij v Sloveniji.
V Dnevniku smo lani objavili izseke iz internega dokumenta ministrstva za infrastrukturo in prostor (delujočega v prejšnji vladi), ki je ta vozel presekal. Ministrstvo se je odločilo poseči v pristojnosti občine in izvesti »nadzor nad zakonitostjo odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu«. Uvedbo nadzora je podprl tudi vladni urad za narodnosti. Osnovno vprašanje se je glasilo, ali lahko v naselju, ki ni legalizirano, postavimo legalno infrastrukturo. Zakaj pa ne!? Vzporednico temu vprašanju je postavilo upravno sodišče, ki je prekinilo rušitev enega od nelegalnih objektov v naselju. »Zakonska ureditev ne upošteva posebnih okoliščin, povezanih z nastankom nelegalnih romskih naselij in posameznih objektov v njem, pa bi jih morala,« so zapisali upravni sodniki. Presojo zakonodaje so predlagali ustavnemu sodišču.
Ti premiki nasprotnike Romov stiskajo v kot. Nakazujejo, kako s pravnimi mehanizmi pomagati romskim otrokom, da nekoč ne bodo le v »posebnem položaju«, ampak bodo k sobivanju enakovredno, legalno prispevali. Slovenski nacionalisti bi morali biti s tem zadovoljni.
