Furmani so se v tej obcestni postojanki zelo radi ustavljali, si gasili žejo in potešili lakoto. A razvoj prometne infrastrukture je naredil svoje. Lastniki posestva in gostilne so bili zaradi železne ceste med Dunajem in Trstom prisiljeni opustiti furmanstvo. Tudi konjušnico so prodali, kmetijo pa obdržali. Takratni gospodar je pogosto na glas potarnal, da bodo morali namesto furmanstva jarke kopati – v mislih je imel jarke za odvodnjavanja in druge, ki so bili povezani z gradnjo železniške proge – in tako se je gostilne prijelo današnje ime Pr Kopač. Leta 1870 je kmetijo prevzel Martin Pleško, ki se je poročil z domačinko Marijo . V zakonu se jima je rodilo kar osem otrok, a niso preživeli vsi. Okoli leta 1920 so ob poslopju, kjer je še danes osrednji prostor gostilne, zgradili še eno stavbo, v kateri so uredili trgovino in hleve (svinjake, kašče, skedenj). Leta 1930 je gostinsko dejavnost prevzel najmlajši sin Avgust. Poročil se je s Slavko Kirnovo, ki naj bi bila iz družine Kirnovih, tudi znanih po gostilničarstvu. Rodili so se jima štirje otroci: Avgust, Stanka, Jana in Janez. Pridno so delali, a druga svetovna vojna je naredila svoje, še bolj pa čas po njej, ko so bili prisiljeni gostilno zapreti. Takratna oblast je od njih zahtevala, da so se morali odločiti med kmetijo in gostilno, obeh niso mogli imeti – če bi se odločili za gostilno, bi jim nacionalizirali kmetijo, zato so se odločili za kmetijo in jo ohranili, gostilno pa so zaprli v upanju na boljše čase.
Šele leta 1958 je sin Avgust ponovno odprl gostilno, kmetijo je obdržal njegov oče. Avgust se je poročil z Marijo Marinko iz Vnanjih Goric, s katero sta imela tri otroke: Mojco, Avguština in Miho. Pridno so delali od jutra do večera, kar je obrodilo sadove. Gostilna je zaslovela kot popolna kulinarična hiše v bližini Ljubljane, v katero so radi zahajali tako stalni gostje kot tudi velika množica naključnih. V sosednjem poslopju, kjer je bila prej trgovina, so uredili mesnico, ki jo je prevzela KZ Škofja Loka, obratovala pa je do leta 1992. Družina je precej denarja vložila v posodobitev gostilne. Leta 1988 so prenovili zunanjo podobo (fasado, okna, streho), leta 1996 pa še notranjost s kuhinjo. Leta 2004 je poslovanje in gospodarjenje od očeta prevzel sin Miha, ki je prenovil poslopje, kjer je bila mesnica. V njem je uredil podaljšek gostilne – prelepi prostor je ohranil ves svoj arhitekturni sijaj. Dodatno je prostor dobil »kavarniško dušo« – skoraj v celoti je opremljen s posebnimi klopmi iz starih vinskih sodov, ki jih krasijo zanimivi ornamenti. Ogleda vredna posebnost!
Stene te znamenite slovenske gostilne bi lahko marsikaj povedale, če bi znale govoriti. Na primer to, kako so se ob »beraški mizi«, ki je bila tik ob točilnem pultu, nekoč domači možje stepli s prišleki, pa so enemu izmed njih iz ust izbili protezo. Možakar je zarjul: »Halt, fantje, najprej moramo moje zobe poiskati, potem se bomo pa naprej ravsali!« Ata Gustl, ki še danes rad spremlja delovanje gostilne, je povedal, da so se potem nehali tepsti. Zgodilo se je tudi, da je neki gost svojega malega psička hranil z jetrci, a je del pasjega obroka tako nerodno končal na tleh, da je nanj stopil eden izmed natakarjev. Ko mu je spodrsnilo, je v rokah nosil velik pladenj z omamnim ocvrtim piščancem. Ocvrti piščanec je postal »pohana leteča perutnina«, saj je poletel čez ves prostor.
Ata Gustl se spominja, kako je nekoč na 1. april pri njih pozvonil mož, ki je v rokah držal ogromen zaboj svežih piščancev. Ko ga je presenečeni gospodar Gustl vprašal, kaj bi rad, mu je nič hudega sluteč pojasnil, da so telefonirali k njim v mesnico in naročili dva zaboja piščancev. Seveda je šlo za prvoaprilsko potegavščino, ki so se ji potem družno nasmejali.
Marsikdo je zahajal in še zahaja v to legendarno gostilno. Med drugim imajo tam nekakšno stalno omizje ljubljanski arhitekti, ki jim je uspelo v spomin na svojega profesorja Edvarda Ravnikarja na pročelju poslopja današnje kavarnice postaviti spominsko obeležje. Tudi košarkarska legenda Borut Bassin - Taubi, nogometni as Brane Oblak in hokejski vratar Tone Gale so bili redne stranke. Nekoč so nelegalno ujeli kar velikega sulca, ki so ga prinesli v gostilno, da so jim ga pripravili. Ko so ga z užitkom jedli, je pri sosednji mizi sedel ribiški inšpektor, ki pa ni vedel, kaj znamenita trojica jé in kako je do te ribje pojedine prišla.
Pr Kopač se že od nekdaj dobro je. Žolca z bučnim oljem, goveji karpačo s tartufi, slastna, po posebnem domačem receptu pripravljena pašteta – to si lahko privoščimo za začetek, še prej pa najrazličnejša domača žganja za ogrevanje prebavil. Dobimo lahko juhe, fižolovo mineštro, pečen kozji sir v slanini, polže po burgundsko, ostrigarje na žaru, jurčke z jajci in ocvrte žabje krake, da o rezancih s tartufi ali pestom in posušenimi paradižniki niti ne govorimo. Sledijo zahtevnejše jedi, kot so zrezki vseh vrst (med njimi Kopačev zrezek z odlično gobovo omako), biftek, pečenke, krače ter njihova specialiteta in znamenitost – kraljevi ocvrti piščanec a la Kopač. Dobi se tudi piščanec v čebulni omaki, govedina iz juhe s hrenom, žrebiček in tako naprej.
Jedilnik ima pridih morja in sladkih voda: dobimo lahko lignje na vse načine, file kovača s prilogo, škampe, dagnje, jakobove pokrovače in hrustljavo zapečeno potočno postrv. Hrana je obogatena s prilogami in solatami vseh vrst. Čisto za konec si lahko privoščimo domačo kremno rezino, ki bi jo lahko postavili ob bok kateri koli drugi bolj razvpiti slovenski kremni rezini – omamno dobra se kar topi v ustih. Hrano je mogoče poplakniti z različnimi vini. Užitkom ni konca.
Gospodar Miha se trudi, da se bolj ne bi mogel. Prisega na trdo delo in pripadnost poklicu (on pravi, da je to poslanstvo, ne le poklic), znamenitim gostilniškim stenam in vsakemu gostu posebej. Prav vsak gost je za Miho kralj in tako tudi ravna z njim, spoštljivo in prijazno. Vsa čast, dragi Miha in dragi oče Avgust, vsa čast za čvrsto držo, neverjetno vztrajnost, strokovnost in vrhunsko kvaliteto. Bog vama daj zdravja, da bomo lahko še dolgo uživali v vsem, kar ponujate.
