V letu dni spopadov med proruskimi separatisti ter ukrajinsko vojsko in paramilitarističnimi skupinami je od padca režima Viktorja Janukoviča umrlo več kot 6000 ljudi. Včeraj je minilo tudi leto dni, odkar so uporniki na vzhodu države zasedli vladna poslopja v Donecku, Lugansku in Harkovu ter po vzoru Krima zahtevali referendum o neodvisnosti pokrajin v porečju Dona, pretežno poseljenem z rusko govorečim prebivalstvom. Tedanji začasni predsednik Ukrajine Oleksander Turčinov je dober teden dni kasneje napovedal začetek protiteroristične akcije proti separatistom, ki pa je bila bolj kot ne ponesrečena. Namesto da bi vzpostavili red v tem delu države, sta se obe strani zapletli v oborožen spopad s še vedno nepriznano, a precej očitno pomočjo Moskve proruskim separatistom.
Neuspešni gasilci
Soočene z vojno na svojih tleh so evropske države na različne načine skušale gasiti spor, zvečine s prišepetavanjem ZDA, prva prekinitev ognja pa je uspela zadnjemu evropskemu diktatorju, beloruskemu predsedniku Lukašenku, ki v pogajanjih sicer ni sodeloval, je pa zanje ponudil svojo prestolnico.
Lanski dogovor iz Minska je ostal prej ko slej mrtva črka na papirju, obe strani sta kopičili vojsko in težko orožje, upornikom pa je kljub razdejanju v zaledju celo uspelo razširiti svoj nadzor nad nekaterimi strateškimi točkami, med drugim v začetku letošnjega leta na letališču v Donecku in na dostopih v pomembno pristanišče Mariupol ob Azovskem morju. Po drugem dogovoru iz Minska, ki sta ga usmerjala nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik François Hollande, svoj podpis pa je poleg ukrajinskega predsednika Petra Porošenka prispeval tudi ruski voditelj Vladimir Putin, so se razmere nekoliko umirile, orožje pa ni povsem potihnilo. Večino težjega so umaknili na dogovorjene strani, niso pa ustavili sporadičnih spopadov na razmejitvenih črtah, ki se zvečine dogajajo pod okriljem noči in so začinjeni z bombnimi napadi.
Trije slabi scenariji
Po slabem letu od razglasitve samostojnih republik Donecka in Luganska je položaj v teh mestih v zoni somraka med vojno in premirjem. Ruski mediji poročajo, da je preskrba s hrano dokaj normalna, so pa cene poletele v nebo. V obtoku so tako ukrajinska grivna kot ruski rubelj in ameriških dolar ter evri, večina prebivalcev pa je brez denarja, saj jim ga ni zagotovil niti drugi sporazum iz Minska, ki je zahteval ponovno uvedbo ukrajinskega plačilnega sistema na vzhodu države. Državni uslužbenci, upokojenci in študentje sicer iz državne blagajne prejemajo denar na svoje račune, a dvignejo ga lahko samo na zahodu države in jim je tako zvečine nedosegljiv. Bolj kot ne je na vzhodu, industrijsko razvitem še v časih Sovjetske zveze, zastala tudi gospodarska dejavnost, ki pa si lahko mirnodobno hitro opomore. Analitiki si pri tem niso edini, kaj se bo izcimilo iz sedanjega stanja med vojno in mirom. V primeru močne federalizacije države, tudi predvidene s sporazumom iz Minska, bi lahko obe samooklicani republiki ostali v okviru Ukrajine. Da bi jih priključila Rusija, je manj verjetno, saj jo že po aneksiji Krima po oceni nekdanjega ruskega finančnega ministra Alekseja Kudrina čaka v prihodnjih letih vrtoglav znesek vlaganja vanjo v višini okoli 200 milijard dolarjev.
Trenutno verjetnejša pa je zamrznitev konflikta, saj je predsednik Porošenko, ki se je prav ob obletnici začetka odcepitve vzhodnega dela države strinjal z zahtevanim referendumom iz Minska o decentralizaciji države, a jo izključil na za separatiste ključnih vprašanjih varnosti, obrambe, zunanje politike, zavrnil kakršen koli federalizem in poudaril, da bo Ukrajina ostala unitarna država.
