V zaporu v okrožju Willacy v Teksasu se je februarja zgodil upor. Večina od 2800 zapornikov, večina nezakonitih priseljencev, ki niso bili ocenjeni kot nasilni, je zaradi nevzdržnih razmer vzela stvari v svoje roke. Upor se je očitno kuhal nekaj časa, kajti Ameriška zveza za državljanske svoboščine (ACLU) je opozarjala na nevzdržne razmere v Willacyju: spanje v šotorih, polnih pajkov in drugih žuželk, poplavljanje kanalizacije, ki je zalivala šotore, vsak deseti zapornik v samici in tako naprej.
Po uporu so se oblasti marca odločile, da zapora tam več ne bo. Zapora, za katerega niso bile neposredno odgovorne, saj ni bil javen. Tako kot vse več teh ustanov v Združenih državah je bil namreč v zasebni lasti podjetja Management and Training Corporation (MTC), enega treh največjih v ZDA, ki se ukvarjajo z zaporniško dejavnostjo.
Klavzule o zasedenosti postelj
Združene države so za takšno dejavnost vsekakor najplodnejši teren, kar si ga je mogoče zamisliti. Imajo 25 odstotkov vseh zapornikov na svetu, čeprav le pet odstotkov svetovnega prebivalstva, v ločenem poročilu navaja ACLU, ki ZDA označuje za »največjega ječarja na svetu«. Število zapornikov z nekaj let izjeme raste že tri desetletja, od 80. let in začetka Reaganove vojne proti drogam. Leta 1980 so imeli v ZDA 320.000 zapornikov, lani jih je bilo 1,57 milijona. Če prištejemo še tiste v okrožnih ječah, ki jih sicer večinoma uporabljajo za pripor ali prestajanje krajše kazni, je za rešetkami 2,3 milijona Američanov.
Takšna rast je seveda znatno povečala potrebo po zaporih. Od sredine 80. let so jih zato državi začela ponujati zasebna podjetja, ki so zaslutila posel. Konec leta 2013 je bilo tako v zasebnih zaporih 133.000 ameriških zapornikov ali 8,4 odstotka, kažejo podatki ameriškega pravosodnega ministrstva.
A podjetja si seveda prizadevajo, da jim posla ne bi zmanjkalo oziroma da bi imela dobiček, tu pa na njihov račun začnejo leteti kritike. Predlansko poročilo centra z imenom V javnem interesu, ki se ukvarja z vprašanji privatizacije in odstopanja javnih storitev zasebnikom, je razkrilo, da ima 65 odstotkov zasebnih zaporov z oblastmi pogodbe s takšnimi klavzulami, ki določajo, kako poln mora biti zapor. Povprečna klavzula govori o 90 odstotkih (nekatere tudi o sto odstotkih). V praksi to pomeni, da so oblasti zaporom dolžne zagotoviti toliko zapornikov, če pa kvota ni izpolnjena, podjetju plačati določen znesek za vsako prazno posteljo. V tem primeru torej davkoplačevalci plačujejo davek, če se je stopnja kriminala znižala, navaja center.
Lobiranje za čim večje število zapornikov
Pogodbe so običajno sklenjene za dvajset let. In zaporniški posel ni slab. V Koloradu denimo podjetje Correction Corporation of America (CCA), ki je največje v tem poslu, dobi 20.000 dolarjev na leto za vsakega zapornika, v Louisiani, ki ji pravijo tudi svetovna prestolnica zaporov (ima največ zapornikov na prebivalca od vseh ameriških zveznih držav, enega na 86 prebivalcev), pa dobi podjetje 14.000 dolarjev na zapornika.
Organizacija Justice policy pri tem navaja, da si največja zasebna podjetja z lobiranjem, s finančnimi prispevki politikom ter z vezami in poznanstvi prizadevajo za zaostrovanje kazenske zakonodaje, da bi bila potreba po njihovih zaporniških storitvah čim večja. Arizona je, denimo, leta 2012 zakonsko razširila pooblastila policiji, da lahko za dlje časa pridrži osebe, ki ne morejo dokazati, da so v državi zakonito. Takšne osebe so namestili v priporih, ki so jih vodila ista podjetja, ki so kasneje politikom, ki so zakon podprli, nakazala finančne prispevke. Lobiranje poteka tudi v drugih zveznih državah in v Washingtonu, kjer so podjetja dejavna pri priseljenski zakonodaji, od katere si, če bi bila zapisana po njihovi meri, lahko obetajo velike dobičke. Times-Picayune je v nagrajeni seriji člankov o zaporniškem sistemu v Louisiani zapisal, da sistem, ki zagotavlja stalen dotok zapornikov, podpirajo tudi sodniki, tožilci in šerifi, ker so od tega odvisne njihove službe.
V kuhinjo po mamila
Zasebnim zaporom kritiki tudi očitajo, da imajo mnogo manj programov za rehabilitacijo, in statistika res kaže, da je stopnja ponovitve zločina precej manjša pri tistih, ki jih izpustijo iz javnih zaporov. Včasih pa je težava to, da javni zapori zasebnim podjetjem odstopajo le določene posle, denimo vodenje kuhinje, varovanje, zdravstveno oskrbo. Center V javnem interesu navaja, da se je v zaporu na Floridi umrljivost dvignila za deset odstotkov, ko so zdravstveno oskrbo odstopili zasebnemu podjetju, ki je varčevalo. V zaporu v Michiganu so z zasebnikom sklenili pogodbo za vodenje kuhinje, potem pa so se obroki zmanjšali, v kuhinji je vladala nečistoča, zaposleni so v zapor tihotapili mamila, eden od njih naj bi celo naročil umor.
A zasebni zapori pomenijo tudi rešitev za politike, ko je treba doseči zastavljene cilje. Kalifornija je imela velikanski problem s prenatrpanostjo zaporov – pred leti so bili zasedeni dvestoodstotno, torej je bilo v vsakem povprečno dvakrat več oseb od zgornje določene meje. Zdaj položaj počasi popravljajo z različnimi ukrepi. In eden je ta, da zapornike pošiljajo v druge zvezne države – v zasebne zapore, denar za njihovo oskrbo pa odštejejo zasebnim podjetjem, ki jih vodijo.
