Intervju s Sašem Bertoncljem: Ob besedi mnogoboj pomislim na konservativno razmišljanje Mednarodne gimnastične zveze

Ne vara. V zadnjem času sem se precej več kot v preteklih letih posvetil fizični pripravi. Na treningih sem se priključil vadbeni skupini mlajših telovadcev, ki jih vodi moj trener. Zaradi vseh težav, ki sem jih doživljal v zadnjih letih z roko, je zame najbolje, da sem karseda dobro fizično pripravljen.

Moje mnenje je, da je vedno biti malce bolje kot slabše fizično pripravljen. Sem perfekcionist. Vedno stremim k še boljšemu. Ko začutim, da bi bil lahko bolje fizično pripravljen, se bolj posvetim tej pripravi. Ko začutim, da bi bil lahko boljši po psihološki plati, delam na drugi pripravi. Vedno najdem rezerve in verjamem, da jih vedno tudi bom.

Mislim, da smo poškodbi končno prišli do dna. Zdravnik, ki me je operiral, me je pri ponovnem pregledu opozoril, da imam še druge težave s komolcem. Ko sem se odločil za operacijo, sem mislil, da bo po njej poškodba pozdravljena. Zdaj sem se soočil z dejstvom, da so moje težave posledica strganega ligamenta. Če bi želel poškodbo pozdraviti, bi potreboval leto in pol rehabilitacije, kar bi pri mojih 30 letih pomenilo konec kariere. Vse, kar mi preostane, je, da strgano vez nadomeščam z močjo. Veseli me tudi, da na treningih in tekmah potrebujem manjšo dozo protibolečinskih tablet. Želim si, da jih čim prej ne bi potreboval več.

Tega odgovora ne poznam. Če bi mi enako vprašanje zastavili lani, bi vam odgovoril negativno. Letos se počutim bolje kot lani. Lani sem celo razmišljal, da bi vse skupaj opustil, saj je težko najti motivacijo, ko se po treningu teden, dva ali tri sploh ne moreš opreti na roko. Zavedam se, da z mojo roko tako, kot je šlo vse gladko v najstniških letih, ne bo šlo nikoli več.

Meje pri vrhunskemu športniku, ki ima voljo in ki je pripravljen garati za uspeh, med katere uvrščam tudi sebe, so najbolj v psihološki pripravi. Vsaj v našem športu. Vedno se sprašuješ, koliko znanja lahko pokažeš na tekmi, koliko si sposoben iztisniti iz sebe. Lani sem na največjih tekmah dobro funkcioniral. Z nekaj več športne sreče bi bil lahko še boljši.

Do mnogobojcev imam veliko spoštovanje, ker ni lahko hkrati vaditi in tekmovati na vseh šestih orodjih. To seveda ne pomeni, da je lahko biti le na enem v svetovnem vrhu. Po drugi strani ob besedi mnogoboj pomislim na konservativno razmišljanje Mednarodne gimnastične organizacije. FIG se že desetletja obnaša tako, kot če bi Svetovna atletska organizacija za kraljevo disciplino določila deseteroboj, vse druge pa bi potiskala v ozadje.

Težko je športniku, ki vsak dan gara, da bi se uvrstil na olimpijske igre, ves njegov trud pa se meri v 35 sekundah na zadnjem svetovnem prvenstvu pred olimpijskimi igrami. Na svoj račun sem slišal številne očitke, da sem leta 2011 na svetovnem prvenstvu psihološko popustil. Morda sem res, a se tega ne sramujem.

Tekma bo kruta. Nanjo se pripravljam, o njej razmišljam ves čas. Nič v našem športu se ne more meriti s pritiskom, ki ga specialist na posameznem orodju doživlja na svetovnem prvenstvu pred olimpijskimi igrami.

Takšne izkušnje še nimam, zato lahko odgovorim le hipotetično. Olimpijski nastop bi bil zanesljivo zelo zahteven. Mitja Petkovšek je imel dve priložnosti, vselej so vsi od njega pričakovali kolajno, bil je dvakrat svetovni prvak na bradlji, ne vem kolikokrat evropski, pa olimpijske kolajne ni osvojil. Če bom sam nekoč olimpijec, moj cilj ne bo, da se bom slikal s Kobejem Bryantom. Moj cilj bo osvojitev kolajne in zanjo bom gotovo pripravljen.

Bolj ne kot ja. Naj pojasnim svoj odgovor. Če si vrhunski mnogobojec, si lahko v kvalifikacijah na vseh šestih orodjih privoščiš velike napake, pa se vseeno uvrstiš v finale. Specialist na posameznem orodju pa si ne sme privoščiti praktično niti najmanjše napake, če želi nastopiti med najboljšo osmerico.

V bistvu se nikoli ni niti začela. Nisem telovadec, ki bi lahko tekmoval v mnogoboju. S tem sem se hitro sprijaznil. Droga se bojim, na krogih sem imel vedno težave z rameni. Na parterju in preskoku sem imel prešibke noge, kar bi verjetno lahko popravil, da bi postal soliden, ne pa vrhunski. Ker sem športnik z najvišjimi cilji, se ne bi mogel ukvarjati s športom, pri katerem bi vedel, da na svetovnem prvenstvu ne morem osvojiti kolajne.

Treningi bi bili v takšnem primeru morda res lahko manj monotoni. Tudi psihološki pritisk ob nastopih bi bil malce manjši. Toda moderna gimnastika je tako napredovala, da je morda pet telovadcev, ki so konkurenčni na dveh orodjih.

Imam jih več. Moj zgled in vzor je bil vedno Mitja Petkovšek. Občudoval sem ga od prvih gimnastičnih korakov. Imel sem to srečo, da sem ga lahko vsak dan opazoval, kako trenira, kako gara za dosego cilja. Po drugi strani sem si izbral orodje, na katerem je svoje največje uspehe dosegel Miro Cerar. Večkrat me kdo vpraša, če si želim stopati po njegovih stopinjah. Žal so prevelike, da bi lahko stopal po njih.

Rad spremljam ves šport. V zadnjih obdobjih bi lahko rekel, da mi je s svojo brezkompromisnostjo najbolj všeč Tina Maze. Če bi rekel po Katančevo, bi dal z vidika, kako vselej pride na tekme vrhunsko pripravljena, kapo dol. Kot predstavnik garaškega športa si lahko le predstavljam, koliko truda je morala vložiti. In to cenim.

Včasih bolje, drugič slabše. Ko mi je težko, se vselej spomnim na Mitjo, kako je prenašal pritiske in jih premagoval. Veliko sem se lahko naučil od njega, veliko mi pomaga in svetuje. Vsekakor bi si želel, da bi bilo v Sloveniji več bertoncljev, saj bi bilo v tem primeru lažje tudi meni. A se s tovrstnimi vprašanji ne ubadam. Na treninge hodim zato, da bi bil uspešen predvsem sam.

Da so uspehi v drugih športnih panogah vredni kaj manj, nisem pomislil nikoli. Bi si pa želel, da bi bili gimnastični uspehi v okolju, v katerem živim, bolj cenjeni. Z neverjetnimi slovenskimi uspehi v preteklosti se mi včasih dozdeva, da je osvajanje kolajn v gimnastiki na največjih tekmovanjih nekaj povsem samoumevnega. A ni tako. Želel bi si nekoliko večje pozornosti, ki bi si jo telovadci nedvomno zaslužili. V nekaterih drugih razvitih državah je drugače. Pri nas imam občutek, da poznamo bolj skupinske športe.

Manjša medijska pozornost pomeni manjšo finančno pokritost. Telovadci nismo bogataši, a tudi reveži ne. Ko se kdaj telovadci med seboj pogovarjamo o tej temi, vedno rečemo, da bi bilo lahko veliko slabše. V nekaterih športih si lahko malce nad povprečjem in živiš dobro, v gimnastiki pa lahko dobro živiš zgolj, če si dober. Pa še to bolj ali manj v času aktivne kariere.

Sem človek, ki sem ves dan v pogonu. V mlajših letih sem bil bolj adrenalinski odvisnik. Zdaj sem vsako leto bolj umirjen.

Ne vem natančno, kako je z menjavami trenerjev v tujini, a vem, da je tržišče bolj živo kot pri nas. Na Nizozemskem denimo je vodil tekmovalca tisti, ki je prinesel v šport več sponzorjev. A te zgodbe me ne zanimajo. Bolj sem vesel, da s Sebastijanom po vseh letih še vedno dobro funkcionirava. Čeprav sva se v preteklosti večkrat sprla, se mi zdi, da so občasna nesoglasja nekaj običajnega in jih je treba sproti odpravljati.

Neizpodbitno dejstvo je, da si telovadci gimnastični center zaslužimo in ga nujno potrebujemo! Smo ena najtrofejnejših slovenskih panog v vsej njeni zgodovini. Trenutno pa smo najemniki v tuji dvorani, da sploh lahko treniramo. Ko telovadci iz drugih držav to vidijo, tega ne morejo verjeti. Smešno je, v kakšnih pogojih treniramo in smo vseeno tako uspešni. Telovadci sploh nimamo trenažnih pogojev, da bi se lahko učili novih elementov. Ker sploh nimamo jame, pri nas na treningih ne smeš pasti, saj se lahko zgodi hujša nesreča. Vrnili smo se v sedemdeseta leta, ko so Cerar, Brodnik in Šrot pod drogom lovili telovadca, da se ni huje poškodoval. Kako bomo gimnastično dvorano v prihodnosti unovčili rezultatsko, je drugo vprašanje.