V sporu med zakonci običajno kratko potegnejo otroci. Ta ugotovitev velja tudi v primeru Slovenke M. Š. J. in Američana A. J., ki se z vsemi sredstvi borita za triletno hčerko. M. Š. J., ki je do lanskega leta živela pri možu v ZDA, je bila precej vznemirjena, ko nam je včeraj razlagala svojo plat zgodbe.
V ponedeljek dopoldne je sodni izvršitelj na podlagi odločbe višjega sodišča ob navzočnosti policistov in socialnih delavcev triletnico odpeljal iz vrtca in jo izročil očetu. »Ob 9.10 sem jo pripeljala v vrtec, ob 9.30 so prišli ponjo, ne da bi me o tem obvestili. Od hčerke se nisem mogla niti posloviti. Ne vem, kje je moj otrok. Ne vem, ali je živ ali mrtev. Socialna delavka mi je rekla le, da je pri očetu,« nam je včeraj okoli enih popoldne pretresena pripovedovala M. Š. J., ki otroka išče vse od trenutka, ko je izvedela, da so ga odpeljali. Prečesala je, kot pravi, vsa gostišča v Kranju, sledi je iskala do Vrhnike in Postojne. »Od takrat še nisem jedla,« nam je zaupala razburjena M. Š. J.
Otroka predali očetu
Informacije sogovornice smo preverili na kranjskem centru za socialno delo. Direktor centra Marjan Podbevšek nam je povedal, da morajo biti strokovni delavci centra navzoči pri tovrstni izvršbi. »Po mojih informacijah je odvzem potekal brez kakršnih koli težav. Otrok je bil predan očetu, ki ga bo verjetno odpeljal iz Slovenije, glede na to, da ni naš državljan. Oče je zakoniti zastopnik otroka,« je povedal direktor. Zaskrbljena mama meni, da ni vse potekalo po pravilih. Prepričana je, da bo njena hči z očetom in uradno osebo še nekaj dni v Sloveniji. »Tako se bodo poskušali izogniti tožbi proti državi, kajti izvršba še ni pravnomočna,« je menila naša sogovornica. Toda okrožno sodišče v Kranju je po naših zanesljivih informacijah 10. marca sprejelo sklep, ki narekuje izvršbo z neposredno izročitvijo še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, pri čemer »ugovor ne zadrži izvršbe sklepa«.
Družinska kalvarija naj bi se začela pred približno letom dni. Marca lani je M. Š. J. s takrat dveletno hčerko obiskala starše v Sloveniji. V Ameriko se nista vrnili, čeprav je z možem podpisala sporazum, po katerem naj bi odpotovali v ZDA junija istega leta. Pravi, da je bila glede na okoliščine odločitev, da ostane v Sloveniji, njena edina sprejemljiva možnost. Možu namreč očita, da je nad njo izvajal psihično nasilje. »Zaradi ravnanja moža sem doživela posttravmatski sindrom, ki je bil strokovno diagnosticiran,« je dejala M. Š. J. Zato je ostala v Sloveniji dlje od dogovorjenega obdobja.
Iz gradiva, ki nam ga je pokazala, je razvidno, da je o tem potožila socialni delavki v Kranju. Iz ameriškega policijskega zapisnika pa je razbrati, da so policisti pri družini vsaj dvakrat posredovali zaradi prepira. Sogovornica nam je postregla s konkretnimi primeri psihičnega nasilja, a njenih navedb včeraj nismo mogli preveriti, zato jih ne bomo zapisali. Iz odvetniške pisarne, ki zastopa njenega moža, so nam sporočili, da še nimajo pooblastil svoje stranke za komentiranje teh obtožb.
Eno sodišče tako, drugo drugače
Njen mož je septembra lani od okrajnega sodišča v Kranju zahteval vrnitev otroka v skladu z določili haaške konvencije. Sodišče je zahtevo zavrnilo. Ugotovilo je, da vrnitev ne bi bila v korist otroka in da bi lahko za hčerko, če bi jo vrnili očetu, nastale nepopravljivo težke posledice. Oče se je pritožil na višje sodišče, ki je razsodilo v njegov prid. V sodbi je med drugim zapisalo, da je okrajno sodišče napačno uporabilo določbe haaške konvencije »in posledično sprejelo odločitev, ki je v nasprotju s konvencijskimi določbami«. Razsodba višjega sodišča je bila temelj za opisani odvzem otroka.
Zgodba še ni končana. M. Š. J., ki je o svoji stiski obvestila tudi slovenski politični vrh, je vložila ustavno pritožbo. Posredovala je tudi varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Ustavnemu sodišču predlaga izdajo začasne odredbe, ki bi do odločitve sodišča zadržala izvršitev sklepa višjega sodišča v Ljubljani. Ob tem opozarja, da se višje sodišče ni opredelilo do otrokove koristi ter da ZDA niso podpisale in ratificirale konvencije o otrokovih pravicah, zato ameriški državni organi »niso dolžni slediti otrokovi največji koristi v vseh postopkih, ko se odloča o otrokovih pravicah«.
