Očitno je najpomembnejše vprašanje transparentnosti oziroma njenega pomanjkanja. Vprašanje je tudi, v kakšnem razmerju so bili ti dodatni honorarji z redno plačo. V primeru, da so zasebna podjetja nekaterim profesorjem redno nakazovala nesorazmerno visoke honorarje, bi to lahko pomenilo neke vrste podkupnino. Če so namreč imeli profesorji s svojim delom možnost vplivati na to, da je imel naročnik od tega kakršno koli korist, je to zelo problematično. Ravno zato je preglednost tako pomembna – da se razčistijo vsi morebitni sumi.
Kako je to urejeno na Finskem?Zadeve so regulirane zelo strogo. Sredstva iz javnega sektorja gredo vedno prek univerze, enako je s projekti. Če želi profesor dodatno delati na drugi univerzi ali kjer koli drugje, mora od matične univerze prej dobiti soglasje. V praksi profesorja sicer nihče ne nadzoruje. Pomembno je, da opravi svoje pedagoške obveznosti, raziskovalno delo pa se ocenjuje na letni ravni. Če pa si nekdo naloži preveč dodatnega dela, to opazijo njegovi sodelavci, študentje se začnejo pritoževati. Zaradi teh neformalnih posredovanj je profesor hitro prisiljen kaj spremeniti.
Ko sem bila sama študentka, smo bili na fakulteti navajeni, da določenih profesorjev nikoli ni bilo. Povsem normalno se nam je zdelo, da večino težaškega dela opravijo asistenti. Zaradi tega se sploh nismo pritoževali. Najbrž ni enostavno vzdrževati nadzora nad tem, koliko dela profesorji dejansko opravijo in koliko ga preložijo na mlajše raziskovalce.To drži. Morali bi obstajati določeni mehanizmi. Dobrodošlo bi bilo že to, da bi neformalne pritožbe vzeli resno in bi jih pristojni na univerzi tudi formalno obravnavali. Veste, to prelaganje dela je v akademskem svetu stara tradicija – čeprav po naših izkušnjah razlog običajno ni služenje dodatnega denarja, ampak dodatno raziskovalno delo, udeleževanje na konferencah in podobno.
Najbrž je nujno omeniti tudi razlike v prihodkih slovenskih in finskih profesorjev. Fleksibilnosti pri nagrajevanju tistih, ki delajo veliko in dobro, pri nas tako rekoč ni, prav tako ni sankcij za tiste, ki delajo slabo.Res je, na Finskem imamo fleksibilen sistem določanja plač. Vrhunski raziskovalci so lahko v skladu z internimi pravili univerze deležni določenih dodatkov, o katerih vsako leto potekajo pogajanja v okviru katedre. A za tem stoji dorečen sistem, ne gre za arbitrarno dogovarjanje o njihovi višini.
Ali se vam ne zdi, da bi morala obstajati pravila ali omejitve, kakšne vrste dela lahko profesorji opravljajo – poleg svojega rednega? Ne nazadnje gre za akademike, zaposlene na javni univerzi, ki morajo vzdrževati določen ugled in avtonomijo.Zelo težko bi bilo postaviti meje, kaj kdo sme in česa ne. Prav zato je transparentnost tako pomembna. Profesorji bi morali predložiti podatke o svojih dodatnih prihodkih in delu, ki so ga opravili za to. Če tega ne želijo storiti, to, jasno, sproža določen sum.
Vodstvo ene od univerz se je na objavo honorarjev odzvalo tako, da je najelo odvetnico, ki je napovedala ustavni spor. Ali po vašem mnenju obstaja meja transparentnosti glede prihodkov univerze, če določena sredstva prihajajo iz zasebnega sektorja?Sistem mora biti povsem pregleden, o tem ni dvoma. Če so profesorji prejemali plačila prek univerze, to pomeni, da je izvor teh sredstev prikrit, to pa hitro sproži sume o korupciji. Tudi če je ni bilo. Zato mislim, da bi profesorji morali predložiti vse podatke o tem, koliko dodatnih honorarjev so prejeli in za kakšne vrste delo ter kolikšen delež je prejela fakulteta. Ne vidim razloga, zakaj bi bilo drugače.
Afera pravzaprav ni toliko povezana s kršitvijo zakona kot najbrž z vprašanji etike v znanosti oziroma v akademskem svetu. Argumenti, ki jih zdaj poslušamo, se vrtijo prav okrog tega, da je bilo vse zakonito. Vendar ali to zadošča? Zakaj mora biti ravnanje profesorjev in znanstvenikov tudi etično, ne le zakonito?Znanost, ki ni etična, ni dobra, kakovostna znanost. Če si pripravljen prilagajati pravila in prirejati rezultate, je to problem tudi z vidika kakovosti tvojega dela – recimo če prilagodiš rezultate študije v prid farmacevtskemu podjetju, za katero jo pripravljaš.
Ste predsednica svetovalnega odbora, ki se ukvarja z etiko v znanosti. Kaj opažate in s kakšnimi težavami se ukvarjate v odboru?Najpogostejši so primeri plagiatorstva in prirejanja rezultatov. Pritiski po čim pogostejšem objavljanju znanstvenih člankov so zelo veliki, saj so od tega odvisni projekti in sredstva, ki jih raziskovalci in univerze dobijo za raziskovanje. Veliko se ukvarjamo tudi z vprašanjem, kdo si sme lastiti (so)avtorstvo. Prepričana sem, da gre danes v objavo veliko preveč znanstvenih člankov, saj znanstveniki objavljamo pogosto zaradi objav samih. Kakovost smo začeli meriti skozi kvantiteto.
Je tovrstnih težav vse več ali vse manj?Vse več je težav, povezanih z avtorstvom in pa z vprašanjem, kdo ima pravico biti podpisan pod znanstvenim člankom. Znanstveni projekti namreč zahtevajo veliko raziskovalnega dela številnih vpletenih, še posebno na naravoslovnem področju. Pogosto se zgodi, da želi biti profesor, ki je vodja projekta, podpisan kot prvi avtor, čeprav je pri samem raziskovalnem delu sodeloval najmanj od vseh. To je globalni problem.
A večina takšnih primerov gre najbrž mimo neopaženo, saj se mlajši raziskovalci bojijo kljubovati vodji projekta, ki ima ugled, moč in dostop do novih projektov in raziskovalnih sredstev.Zagotovo. To je eno od pomembnejših vprašanj: kako zaščititi žvižgače v znanosti.
Torej, kako?Običajna pot vodi prek dekana oziroma rektorja, vendar pa je težava ravno to, da si predvsem mladi ne upajo spregovoriti. Treba jih je spodbuditi. Na univerzi bi moral biti na voljo strokovnjak, ki bi bil dobro podkovan na področju etike v raziskovanju, a hkrati neodvisen in nevtralen, da bi mu mladi dovolj zaupali in se šli ob tovrstnih sumih z njim pogovorit. Obrniti se na rektorja ali vodjo projekta je pogosto zelo težko, to so zapletena vprašanja, ki pogosto vključujejo tudi težave v medosebnih odnosih. Znanstveniki in univerza so poleg tega pod pritiskom, saj morajo producirati rezultate.
Kakšne sankcije ima nacionalni odbor za etiko na voljo zoper kršitelje?Sankcije so prepuščene univerzam oziroma fakultetam. Z vprašanjem, ali bi tovrstni odbor, ki obstaja na nacionalni ravni, moral imeti možnost določanja sankcij, se sicer ukvarjamo na evropski ravni in se še nismo zedinili. Za zdaj je naša naloga, da nadzorujemo postopke ob sumih neetičnega delovanja: ali je postopek preiskovanja pregleden, ali so tisti, ki vodijo postopek, nevtralni, objektivni in podobno. Obravnavamo tudi morebitne pritožbe na rezultate preiskave. Treba je sicer poudariti, da primere, ko gre za neetično ravnanje, s katerim raziskovalec krši zakon, prevzamejo organi pregona.
Se je kaj takšnega zgodilo v zadnjih letih?Ne, mislim, da se je zadnji takšen primer zgodil v 80. letih. Takrat so tri finske profesorje obsodili na zaporno kazen, ker so na svoje bančne račune prejemali denar neke tuje gospodarske družbe.
Eden najbolj razvpitih škandalov v zadnjem času pa je izbruhnil pred leti na Nizozemskem. Psiholog Diederik Stapel, ki je imel zvezdniški status med raziskovalci, je prirejal rezultate svojih študij, nekaterih pa naj celo sploh ne bi izvedel. Seveda so ga tudi odpustili z univerze. (Stapla so preiskovali tudi nizozemski organi pregona, saj je bil osumljen zlorabe javnih sredstev, a se je na koncu s tožilcem poravnal za 120 ur družbeno koristnega dela. Doktorski naziv je vrnil prostovoljno, op. p.) Poleg formalnih sankcij so seveda zelo pomembne tudi neformalne, recimo publiciteta. Za takšno osebo ni več karierne prihodnosti. Spomnimo se škandala s ponarejenimi doktorskimi disertacijami v Nemčiji. Obrambni minister je moral odstopiti in sledile so dramatične politične posledice. Res pa je, da se je nekaj podobnega zgodilo tudi v Romuniji, a posledic za politika ni bilo.
