»Spoštovani, prosim, da mi nihče več ne piše, me ne kliče, ne kliče mojih staršev ali kogar koli drugega za zastonj karte. Nesramnost, kultura zastonjkarstva in popolno pomanjkanje občutka. SMS-sporočila ob enih zjutraj, prikrite grožnje, vsi 'very important' (zelo pomembni, op. p.) in kličejo v imenu tega ali onega, da bo za nas dobro, da damo, ker bo korist enkrat, ko bo to najbolj potrebno. Karta za korist v prihodnosti. Pa še za ženo, otroke, soseda in psa. Vse to v časih, ko se je zveza komaj rešila 'prisilke' in stečaja, ko nam država po osmih olimpijskih medaljah ni dala letos do zdaj še niti centa in ko so vas vse polna usta, kako podpirate šport, vam je tistih nekaj evrov preveč, da bi s tem podprli naše športnike in šport.« Delček zapisa, ki ga je pred začetkom letošnje Planice na svojem profilu na facebooku zapisal direktor Smučarske zveze Slovenije Jurij Žurej in s katerim je odprl pandorino skrinjico. Znano je, da se ob pomembnih športnih dogodkih pri nas vedno najde veliko »pomembnežev«, ki tako ali drugače želijo do brezplačnih vstopnic, ki jim bolj kot kaj drugega pomenijo statusni simbol.
Upali, da se bo trend nadaljeval
O tem se do sedaj na glas ni govorilo, čeprav je na primer nekdanji direktor Uniona Olimpije Janez Rajgelj v uspešni sezoni 2010/11, ko se je klub preselil v Stožice in se ob podpori polne dvorane uvrstil med najboljših 16 v evroligi, potarnal, da je naenkrat postalo najbolj pomembno to, kdo se bo lahko prišel pokazati v prostor VIP in kako bo najceneje ali po možnosti zastonj prišel do pomembnih vstopnic. Zanimivo je, da v razvitejših tujih državah takšnih stvari ne zaznavajo. Pomembneži in premožni ljudje z veseljem odštejejo ogromno vsoto denarja za boljše vstopnice. Ker pregovor pravi, da je stara navada železna srajca, do sprememb v kulturi ne bo prišlo čez noč. A nekje je treba začeti.
Omenjenega problema na Slovenskem so se pred organizacijo košarkarskega evropskega prvenstva, zgodovinsko največjega športnega dogodka na naših tleh, zavedali tudi pri podjetju EuroBasket 2013. Prav v ta namen so od samega začetka javnost, partnerje in vse druge udeležence jasno obvestili, da zastonj vstopnic ne bo, in se tega tudi striktno držali, kljub ogromnemu številu takšnih ali drugačnih prošenj. »V določenem trenutku so se te prošnje prelevile tudi v grožnje, ko določeni niso dobili tistega, kar so pričakovali. Marsikaj neprijetnega smo slišali na svoj račun, da bomo že videli, kaj in kje bomo končali in tako dalje. Če ste tako pomembni, zakaj vam je potem problem odšteti denar za vstopnico VIP?« se je spraševal Aleš Križnar, ki je bil direktor podjetja EuroBasket 2013. Ponosen je, da se je v času evropskega prvenstva ustvaril kult, ko so ljudje iskali vstopnico viška za nakup. »Na ravni marketinga, trženja in gostoljubja smo želeli narediti korak naprej. Če govorimo o vstopnicah VIP, ki so bile najbolj zaželene, je bil povsem drugačen kontekst, kot so si ga ljudje predstavljali. Te vstopnice niso namenjene temu, da greš zastonj jest in pit, temveč v prvi vrsti gostoljubju v poslovnem smislu. Torej na kakšen način ti poslovne partnerje 'pocrkljaš', ustvariš nove poslovne vezi ali poslovnim partnerjem pokažeš, da so zate pomembni. Segment gostoljubja VIP smo poskušali v Stožicah z ložami dvigniti na višjo raven, seveda prav na račun tega, da vstopnic VIP nismo dajali zastonj.«
Križnar pri tem še poudari, da pri tako pomembnem dogodku vsaka podarjena vstopnica predstavlja grožnjo, da ne bi prišli skozi s pozitivno ničlo. Pravi, da se ljudje tega niso zavedali in da se na koncu ni več javljal na telefonske klice, saj je bilo prošenj za brezplačne vstopnice enostavno preveč. »Pa ni šlo samo za klice, zahteve sem dobival po facebooku, prek elektronskih sporočil in prek takšnih in drugačnih ljudi. Z načinom gostoljubja smo upali, da se bo trend nadaljeval. Z evropskim prvenstvom smo dobro začrtali pot, nisem pa prepričan, da so šli drugi organizatorji tako na nož kot mi. Je pa tudi res, da je bilo za nas morda nekoliko lažje, ker je šlo za enkratni dogodek. Drugi prireditelji večjih športnih dogodkov, kot sta recimo Planica in Kranjska Gora, delajo to že 20 let in verjamem, da jim je težko naenkrat stvar presekati. Bo pa enkrat to že zaradi finančnega vidika treba narediti. V tujini si v Kitzbühlu in na podobnih prizoriščih nihče niti ne upa vprašati za zastonj vstopnico. Tam so vstopnice za šotore VIP po 500, 700, tudi 1000 evrov.«
Povečan pomen sezonskih vstopnic
Med najpomembnejše športne dogodke pri nas v zadnjih letih zagotovo spadajo evropske tekme nogometašev Maribora. Čeprav so v letošnji sezoni igrali celo v prestižni ligi prvakov, pa večjih težav s prošnjami po brezplačnih vstopnicah niso imeli. V klubu so se bolj srečevali s povpraševanjem po rezervaciji plačljivih vstopnic. »Pri nas v Mariboru se povečuje pomen lastništva sezonskih vstopnic. Ti ljudje so potem v prednosti pri zagotovitvi mest na stadionu in zadeve so urejene,« pravi predsednik NK Maribora Drago Cotar, ki pa se seveda prošnjam po brezplačnih vstopnicah vseeno ni mogel ogniti. Zadeve je reševal na svojevrsten način. »Vse klice, ki sem jih osebno dobil na to temo, sem reševal enako. Tistim, ki so me spraševali za brezplačne vstopnice, sem ponudil – denar. Svoj denar. Ko so me vprašali, zakaj, sem rekel: 'Tukaj je denar in si pojdi kupit vstopnico.' In potem so me nehali klicati, spraševati...«
Cotar se strinja, da se je pojav povpraševanja po brezplačnih vstopnicah v Sloveniji preveč razširil. A je ponosen, da so te zadeve v klubu uredili in da so ljudje z leti nastopanja na evropskem prizorišču to sprejeli. Priznava, da so znanci sicer vmes še poskušali na določene načine priti do brezplačnih vstopnic, a jih je odpravil na že omenjen načini, zato se klici ne ponavljajo več. Drugačne izkušnje pa je imel v času, ko je bil predsednik organizacijskega komiteja Zlate lisice. »Nogometno lahko rečem, da je zdaj v navadi, da se kupi vstopnica. Za sedež na tribuni ali tudi za sedež s pogostitvijo v prostoru VIP, kot je bilo organizirano na tekmah lige prvakov v Vijol'čnem klubu. Za smučarske tekme pa se še dogaja, da ljudje skušajo na različne načine poiskati zastonjkarsko pot do prostorov VIP.«
Spreminjanje navad
Ali je mogoče odgovor, zakaj Slovenci pri velikih športnih prireditvah tako stremimo k pridobitvi brezplačne vstopnice, iskati tudi v psihološkem profilu naroda? Športna psihologinja Andreja Holsedl pravi, da težko. Prvič zato, ker je ugotavljanje psiholoških značilnosti dolgotrajen proces, kjer psihologi na podlagi znanstveno potrjenih testov, vprašalnikov, opazovanja in podobnih psiholoških metod skušajo dobiti čim bolj zanesljive rezultate. Če bi hoteli objektivno razložiti, kakšni smo Slovenci, bi za to potrebovali velik reprezentativen vzorec ljudi, na katerem bi opravili raziskavo, šele nato bi lahko oblikovali smiselne zaključke. Ob tem se Holsedlova ne strinja, da je pojav značilen le za Slovenijo. »Morda imajo drugje le drugače postavljen sistem, ki so ga ljudje že sprejeli, nas pa to še čaka.«
Najverjetnejši razlog, zakaj peščica ljudi vseeno želi na tak ali drugačen način priti do brezplačnih vstopnic, Holsedlova vidi v navadah. »Če je nekdo navajen, da vsako leto zastonj dobi vstopnice, potem je utopično pričakovati, da se bodo kar naenkrat vsi brez besed strinjali z novim sistemom. Za spreminjanje navad je potrebnega veliko časa in vztrajnosti, v tem primeru organizatorja prireditve, ki želi na novo postaviti sistem. Naj dam primer: včasih so bile vrečke v trgovinah zastonj. Sistem se je spremenil, vrečke je treba plačati. Govorimo o centih, ampak vseeno ni manjkalo nergačev. Pa smo se navadili in plačamo ali še raje vzamemo svojo vrečko in skrbimo za okolje. Mogoče lahko tudi v primeru brezplačnih vstopnic optimistično zremo v nove sezone – navadili se bomo, da se sistem spreminja, in tako poskrbeli za še boljše pogoje dela za naše športnike in za prihodnost slovenskega športa. Našim otrokom pa bo samoumevno, da je treba za ogled tekme in za spremljanje naših športnikov v živo plačati vstopnico.«
Preberite še: Jurij Žurej: Tako je v celi državi, če nekoga poznaš, se lahko vse zrihta
