Jurij Žurej: Tako je v celi državi, če nekoga poznaš, se lahko vse zrihta

Kot izrazit legalist in prostodušni logik je pač zoprn do najbolj banalnih razvad, ki so v naši deželi na delu. Do njegove neprizanesljivosti do malih kapric, kot so prevelika poraba bencina v službenih avtomobilih ali nerazumljiva poraba papirja v pisarnah, so nekateri posmehljivi, no, zdi se, da vseeno daje rezultate.

Zveza klubom nudi okvir, znotraj katerega delujejo. Tukaj je nekaj skupnih funkcij, se pravi reprezentance, šolanje na srednjih šolah in fakultetah za tiste, ki pridejo tako daleč, zveza nudi tudi pomoč pri kandidaturah in sofinanciranje programov. V Sloveniji imamo 72 skakalnic in zveza je številnim klubom pomagala, da so jih pokrili s plastično maso.

Seveda.

Seveda obstajajo postopki, ki jih je treba izpeljati, a če govoriva konkretno o prekrivanju skakalnic s plastično maso, gre za to, da sta Ljubo Jasnič in Tomaž Verdnik pregledala vse skakalnice in določila, kje potrebujemo skakalnice za razvoj športa. Tam so lahko kandidirali za sredstva zveze. Alpskim klubom, ki so imeli težave s treningi, smo v Kranjski Gori in na Krvavcu zagotovili poligon za trening. Imamo Pokljuko, kjer sta hotel in proga s streliščem, in to infrastrukturo lahko klubi uporabljajo zastonj. Poleg tega zveza daje pri posameznih panogah tudi denar klubom. Vsak mesec dobijo določeno količino, po različnih kriterijih različne vsote. Zelo različne. Nekateri so dobili 200 evrov na mesec, nekdo, ki je imel tudi infrastrukturni projekt, pa tudi do 100.000 evrov. Sofinanciramo tudi organizacije tekem. Zadnji primer bo prvenstvo v hitrih disciplinah na Kopah: to je tekma, ki je zaradi specifike disciplin dražja z vidika organizacije in je brez naše pomoči verjetno niti ne bi bilo. Zato smo to tekmo sopokrili iz marketinga smučarske zveze, ker je to v našem športnem in strateškem interesu.

Na tekmah svetovnega pokala je drugače, ker so financirane iz televizijskih pravic, marketinga in vstopnine, je pa ob tem treba vedno znova povedati, da je veliko dela še vedno opravljenega na prostovoljni bazi. Brez tega bi bila dejansko redko katera smučarska zveza ali klub finančno vzdržna. Tudi v Adelbodnu in v Wengnu veliko pomaga vojska. Tudi pri nas. Kot tudi policija. Brez njih bi zelo tenko piskali. O naši vojski lahko govorim samo v superlativih. Pomagajo nam s helikopterjem, ljudmi, zaposlujejo naše športnike. Na zadnji tekmi v Planici ste lahko videli, da so bili vojaki tisti, ki so prekrivali zaletišče pred soncem, da se ne bi stalilo.

In pa gozdarska uprava v Italiji, ki jih pri nas še čakamo. Očitno obstaja med temi organizacijami neka naravna povezava.

V vojski so zaposleni tudi judoisti in drugi različni športniki. Bodimo realni. Tudi mi pomagamo vojski, ki lahko na Pokljuki uporablja hotel za svoja urjenja. Predvsem pa so naši športniki fenomenalen brend, kar je vojska – za razliko od države – ugotovila. Če vemo, da biatlon gleda 960 milijonov ljudi letno, skoke 720 do 750 milijonov ljudi, je jasno, da tekmovalci pomagajo k prepoznavnosti države, k turizmu. Naj povem simptomatično zgodbo. Ko sem bil še na evropskem patentnem uradu, smo imeli pri neki zadevi velike težave. Nismo se mogli dogovoriti in dobiti ustrezne podpore. Ljudje, od katerih smo pričakovali podporo, so bili iz baltskih držav. Med večerjo sem omenil, da se veselim, ker grem naslednji dan smučat v Flachau, ob čemer se je zdrznil eden od predstavnikov teh držav. Povedal je, da je bil ruski reprezentant v smuku in da ima v dnevni sobi še vedno postavljene stare elanke, na katere je ponosen. Od tistega momenta naprej noben problem ni bil več problem. In če se Petra Majdič pojavi kjerkoli na svetu, odpira vrata ne samo v športu, temveč tudi v poslu. Enako bo v primeru Tine Maze, če bomo z njo dosegli pameten dogovor.

Zanjo je najpametneje, da dela, kar si sama najbolj želi, ker bo v tem verjetno najuspešnejša. Upam, da se ljudje zavedajo, da je to, kar je naredila, izjemno.

Zagotovo.

V tujini je nasploh najbolj gledan biatlon, pri skokih novoletna turneja, so pa tako Vitranc, Zlata lisica kot Planica v vrhu gledanosti v konkurenci vseh tekem. Sploh glede na to, da gre za pomladanske termine, ko ljudi že rahlo mineva vnema po spremljanju smučarskih tekmovanj. Predvsem Planica ima ta problem. Ljudje že začnejo hoditi ven. Počasi se začenja tudi formula 1.

Ne samo Tina, vsi, Košir, Flisar, Fak, skakalci so vrhunski športniki, top osebnosti, vsi so letos priredili eno najbolj uspešnih smučarskih sezon v zgodovini. Vsak je nekaj dal. Ti ljudje nas prepričujejo, da se da biti prvi na svetu, kar nam Slovencem manjka, saj se radi predamo in govorimo, da je vse že vnaprej zmenjeno. Nič ni zmenjeno vnaprej! Pojdi na tekmo in poskusi. Ti ljudje to dokazujejo. Odločeni so, da bodo najboljši na svetu, se borijo za to in do tja po navadi tudi pridejo.

Da.

Iskreno rečeno sploh nisem razmišljal o tem. Bil sem z Žanom Koširjem ob ograji, ob 250-metrski znamki, in navijala sva v zadnjem skoku za Jurija.

Relativno zelo hitro, vendar pa nihče ni odreagiral negativno.

Za zvezo to ne bi pomenilo nič. Nič več denarja. Vse pogodbe imamo pisane na bonuse, kjer je zgornja meja določena, vsi naši tekmovalci pa so ekipno dosegli vse potrebne točke in zaslužili maksimalne bonuse že sredi sezone, tako da je bila v tem smislu tekma v Planici irelevantna.

To je denar, ki ga dobi zveza za uspehe tekmovalcev od sponzorjev. Seveda je del denarja vezan tudi na količnike FIS, vendar pa, pošteno povedano, tega nismo nikoli računali na tak način in dokler bom jaz direktor, tudi ne bomo, ker potem lahko hitro zapademo v zadeve, ki nimajo zveze s športom.

Po pravici povedano tudi enkrat nisem pomislil na to. Tudi ko so se začeli napadi na Jurija, sem javno zapisal, da tekmovalci celo življenje trenirajo, da bodo zmagali, in da je neumnost obsojati nekoga, ker je naredil točno to, zaradi česar trenira celo življenje. Vem, da določen del javnosti s tem ni zadovoljen, kar pa je irelevantno.

Konkurenca je vedno super. Naši športniki so vsi good one in vsi se borijo, da bi bili prvi. Tekem je bilo 31, in tako, kot je rekel tudi Janus, bi bilo treba zmagati kako tekmo več, pa tega problema ne bi bilo. Novinarji me sprašujejo, če mi je žal. To je treba jemati kot del življenja. Naša naloga je zagotoviti optimalne pogoje za to, da se bodo tekmovalci še borili za prva mesta. Poglejmo drugače: kaj bi bilo, če bi Tepeš nalašč skočil manj?

Točno tako. Zgodilo bi se nekaj, iz česar hočemo ves čas zbežati. S primerom Mae smo dokazali, da se takih iger ne gremo. Mlade punce so se dvignile in rekle, da imajo dovolj tega. Govorim o Slovenkah, ki so bile na tekmi.

Zadeva se je kuhala že dlje časa, izbruhnila pa je nekaj mesecev po tisti tekmi na Krvavcu. To kaže na drug slovenski problem, ko ljudje vedo, da se dogaja nekaj narobe, vendar pa razmišljajo, da je itak brezveze karkoli reči, ker se ne bo nič spremenilo oziroma bodo imeli probleme. Pomembno je, da so punce povedale, da se tega ne gredo, da smo na zvezi rekli, da se tega ne gremo, in da smo punce zaščitili. Bilo je tudi veliko pripomb, da se je ta primer sploh reševal.

Več zadev je bilo. Od tega, da je bila na tekmi prijavljena tekmovalka, ki je sploh ni bilo na smučišču, potem je tekmovalka štartala zunaj štartnega mesta, tekma je bila prijavljena v imenu zveze, pa zveza sploh ni vedela za to.

Pravijo, da ogromno, in to povsod, torej tudi v tujini, vendar pa nikdar na tako neumen način kot na Krvavcu. Ponavadi tekmovalci, ki so bolje rangirani in imajo boljše točke, pridejo na tekmo in odpeljejo počasneje zato, da si drugi popravijo svoje točke. Na Krvavcu pa je tekmovalka štartala zunaj štartnega mesta.

Recimo.

O tem lahko ugibava, vemo pa, da ljudje v življenju dejansko delujemo na nekaj vzgibih, se pravi zaradi denarja ali zaradi čustev, morda negativnih, nemalokrat je posredi tudi egotrip. Ponavljam. Samo ugibamo lahko, za kaj je dejansko šlo.

SAZAS in SZS ne bi primerjal. Kar se SZS tiče, smo finančne težave rešili. Takole bom odgovoril. Pri glasbenikih imamo izjemne posameznike, ki s svojo kreativnostjo in željo hočejo postati najboljši v svojem okolju ali pa na svetu, pri športnikih imamo, enako, ljudi, ki si želijo biti najboljši in nočejo nehati. To je skupno in v končni fazi zelo podobno.

To ni samo začudenje nad tema dvema organizacijama, ampak sem v tej državi začuden nad mnogočem. Na eni strani je na primer šport postal zelo profesionalen, obenem pa se zadevam pogosto streže tako kot na veselicah pred petinštiridesetimi leti. Toda tudi tukaj so razlike. Ponekod so zadeve urejene zelo zgledno. V nekem trenutku sem se odločil, da SAZAS ne bom komentiral, dokler država ne izpelje določenih postopkov, za katere sem že pred leti dejal, da bi jih morala. Na SZS imam možnost sam spreminjati stvari, zavihati rokave in slabe stvari spremeniti.

Naporna je zagotovo najbolj od vseh doslej. Tudi izpostavljenost je največja, obenem je pa tudi zadovoljstvo ob rezultatih nekaj, česar nobena druga služba ne more prinesti. Ko vidiš, da so športniki, ki zastopajo organizacijo, ki jo vodiš, dosegli takšne rezultate, se jim lahko samo zahvališ.

Naj rečem takole. V prejšnjih službah me ljudje niso klicali ob enih ponoči z vprašanjem, kaj storiti s plačilno kartico nekje na Norveškem. Prav tako se mi ni dogajalo, da bi imel vse vikende zasedene. Prav tako se mi ni dogajalo, da bi po službi sedel cele noči in se ukvarjal s papirji. Vendar pa je to tako kot s trenerji. Šport ni normalna služba. Šport je za človeka, ki ima to rad in ki verjame v to, sicer bi se že zdavnaj spokal. Je pa fizično naporno.

Odvisno od trenerja, vsega osebja je okoli sto ljudi, ki so si statusno različni.

Zelo redki.

Nekdo, ki dela polno, kar pomeni, da je cel mesec na pogodbi – kajti veliko pogodb je vezanih na ure ali pa samo na vikend opravila, kot recimo fizioterapevti, spremljevalci na tekmah – zasluži 1200 evrov bruto. To je najnižji. Pa dva, dva in pol, štiri tisoč, tu pa se plače za trenerje bolj ali manj že končajo. Motivi so različni. Nekateri to počnejo tudi zgolj iz motiviranosti nekaj narediti. Andrea Massi na začetku je bil take vrste človek.

Glejte, vem predvsem, da je naredil vrhunske rezultate. Drugi primer je Roman Vidovič pri Novi šoli ali Urban Simčič pri telemarku, ki je delal prostovoljno celo sezono in dosegel super rezultate, saj imamo drugega na svetovnem mladinskem prvenstvu. Določeni ljudje pridejo določene stvari naredit zastonj. A da se ne bi razumeli narobe: večina je plačana, in to v roku.

Tega pri alpskem smučanju zaenkrat ni.

Filipi Gartnerji, torej ljudje s tem potencialom, obstajajo.

Fenomenalni trenerji imajo sposobnost, da poskavtirajo talente in jih znajo razviti. Dober tekmovalec potrebuje dobrega trenerja. Vprašanje je, ali imamo ljudi z voljo in znanjem; po mojem mnenju obstajajo. Drugo vprašanje je, ali bo prišlo do prave združitve teh oseb, da bodo zadeve zapeljali naprej. Po mojih informacijah zadeve kažejo zelo dobro. Imamo dva segmenta. Eden je poslovni, ki je bil doslej zanemarjen in zaradi česar so alpinci delali dolgove.

Zadaj je stala logika, da boš, ko ti bo zmanjkalo denarja, vedno lahko obrnil dva telefona in denar dobil, kar je bilo včasih mogoče, nihče pa nikdar ni odgovarjal za prekoračitve in za nastanek dolgov.

Gledal sem za petnajst let nazaj in ti dokumenti oziroma analiza so javno dostopni. Sedaj nam je uspelo narediti rebalans vseh kreditov in zagotoviti dolgoročna likvidnostna sredstva, ker smo bili več let po par mesecev dolžni in nismo poplačevali upnikom.

Kot že rečeno, z rebalansom kredita in z nižjimi obrestnimi merami, obenem pa z novim kreditom, ki je bil namenski, namenjen samo za zagotovitev likvidnosti. Ta kredit smo vezali na dividende športne loterije, s čimer smo razbremenili športne panoge in strošek prevalili na skupne službe. Hkrati smo znižali stroške administracije, kar nam je uspelo z optimizacijo postopkov. V prvih osmih mesecih letošnje sezone smo na administraciji naredili 40 odstotkov prihranka oziroma 400.000 evrov.

Ni bilo odpuščanja.

Nehali smo zapravljati tam, kjer ni bilo pametno. Začeli smo zbirati po tri ponudbe. Začeli smo paziti na cene storitev, ki smo jih jemali. Nič posebnega. To, kar je moralo gospodarstvo narediti v devetdesetih, na SZS se je pa to zgodilo šele sedaj, saj nismo imeli več drugih izhodov iz krize.

Bilo je spektakularno, ker smo bili leta 2013, ko je Factor banka zašla v težave, mi pa smo imeli pri njej več kot milijon evrov kredita, pred tem, da potonemo tik pred olimpijado. Ugotovili smo, da nimamo kontrole nad porabo sredstev in da moramo zadeve postaviti na novo. Bili smo pred tem, da se začne postopek prisilne poravnave.

Dveh zadev smo se lotili. Optimizacije in varčevanja na področjih, ki niso neposredno vezana na šport. Na primer, zmanjšali smo število avtomobilov s kar 71 v enem od preteklih let, letos pa smo jih najeli zgolj 37, poleg tega imamo nekaj lastniških, torej smo število konkretno zmanjšali. Nekoč smo imeli 180 kosov oblačil za alpsko reprezentanco, po novem jih imamo samo 78, pa so vsi, ki morajo biti oblečeni, tudi dejansko oblečeni.

Tako je v celi državi, če nekoga poznaš, se lahko vse zrihta. Oprema, karte. Nočem kazati s prstom na nikogar, ker to nima smisla.

Obstaja tak način razmišljanja. Bom povedal primer. Enkrat sem naredil kontrolo porabljenega bencina čez vikend. Zanimalo me je, koliko so ga porabili za športne, koliko pa za zasebne namene. Ugotovil sem, da je bilo porabljenega za več kot 1000 evrov bencina. Šlo je za prvomajske praznike, ko je bila večina na dopustih. In potem ti lepo namignejo, da to niso najpomembnejši načini. 1000 evrov samo po sebi res ni veliko, če imaš stokrat 1000 evrov, je pa veliko. Naredili smo še nekaj drugih potez. Prilagodili smo poslovanje, da smo optimizirali plačevanje davkov, prav tako najeme v tujini, hiš, apartmajev. Povsod se da prihraniti. Problem je v tem, da moraš v taki situaciji kdaj udariti po zadevah, po katerih ni pametno udariti, ker so vitalne za šport. Če ne bi bili v taki situaciji, določenih stvari ne bi nikdar zablokiral.

Kak trening več bi se pri kaki panogi dalo izvesti. Je pa spet razlika med panogami. Ene panoge so dvignile roke, češ da se ne morejo iti tako, drugje so vprašali, kdaj bo denar, dobili zagotovilo, sofinancirali vmesni čas sami, potem pa dobili povrnjena sredstva. Tak primer je Nova šola, v Flachauu so sami najeli hišo, s čimer so prihranili pri stroških potovanj, mi smo bili pa tako korektni, da smo jim, ko smo dobili denar, povrnili, kar so založili. Sedaj smo pozitivni, imamo nekaj viška denarja, in tudi denar iz viška se bo porabil za šport.

Tudi tam na UI sem počel vse te zadeve. Tudi konkretno sem kontroliral porabo bencina. Znana je tudi zgodba, da sem zavarovalno polico za povsem enako zavarovanje zmanjšal s približno dvanajst tisoč na štiri tisoč evrov. Prvo leto smo prihranili 17 odstotkov sredstev. Velik revolt je bil na primer glede pisarniškega papirja. Ugotovil sem, da je na osebo prišlo 6000 listov papirja. Ker si nisem znal predstavljati, koliko je to, sem jih prosil, če mi priskrbijo kup s 6000 listi papirja, da sploh dobim predstavo o tem. Ko sem to videl, sem seštel svojo porabo, ki je bila kar precejšnja, in ugotovil, da porabim približno četrtino tega, nakar sem ugotovil še, da polovica ljudi na uradu sploh nič ne printa, kar je pomenilo, da bi druga polovica po glavi morala pokuriti letno po 12.000 listov papirja in da to verjetno ni realna cifra, zato sem teh 6000 listov postavil pred uro za štempljanje in obesil napis, ki se je glasil, če se prav spomnim: »Spoštovani zaposleni, to v povprečju porabim za printanje, za kar se ti, državljan, lepo zahvaljujem.« Bila je neobičajna metoda, a se je pa poraba znižala.

Ko sem hotel dati na printerje nove števce, so me monterji opozorili, da velika poraba papirja ni samo značilnost tega urada, temveč da se v Sloveniji papir nasploh izrazito veliko troši v dveh obdobjih, in sicer pred koncem osnovne šole in pred začetkom šolskega leta, ko ljudje kopirajo knjige in zvezke. Takšnih zgodbic je bilo še nekaj. Na SZS sem nedavno preveril, koliko plačujemo za mila. Verjamem, da sem nekaterim ljudem zaradi tega težek.

Denar je težko zaslužiti, in ko ga zapravljaš, moraš biti gospodaren. Z Blažem Lešnikom sva delala plan za alpske discipline in prišla do 55.000 evrov za dotični mesec. Na koncu je prišla vsota na 80.000, ker so nama nekatere stvari pozabili povedati. Razlika 25.000 evrov je velika. To je zelo soliden avto, za 80.000 evrov pa v Domžalah dobiš zelo solidno stanovanje. Tega nekateri nočejo razumeti. Nimajo občutka, kaj denar pomeni. Včeraj so bili tekači in skakalci v Gorenju, kjer so se slikali z delavci. Do teh ljudi moramo pokazati spoštovanje in se ne delati norca. Pri sponzorjih je še bolj od denarja pomembno, da te čutijo. In pri tem imamo še vedno srečo. Ko so alpski smučarji točili bencin na črpalkah, ki niso od našega sponzorja, sem jih opozoril, da jim bom vse račune z drugih črpalk zavrnil. Enako pri tekačih in skakalcih, ki imajo druge sponzorje. Logika je zelo preprosta, vendar pa jo je treba izvajati. To je najmanj, kar jim lahko izkažejo spoštovanja.

Imaš ljudi, ki jim lahko zaupaš, in on je eden takšnih, ker veš, da bo dal zadnji atom moči za to, da bo izpolnil, kar je obljubil. Potrebujemo linijo, dolgoročno linijo strategije, potrebujemo tudi hierarhijo, ki je ni. Noro mi je bilo, ko sem bil lani na otroški tekmi na Krvavcu in opazil, da vodje panoge Dušana Blažiča nihče resno ne upošteva, čeprav gre za priznanega trenerja s super uspehi. A nihče ga ni dojemal kot vrhovno avtoriteto.

Enostavno. Ko v kakšni drugi panogi pride glavni trener na teren, se takoj vidi, da je glavni. Da njegova beseda velja. Ob tisti priložnosti pa sem dobil občutek, da je bilo tam 25 zasebnih ekip s 25 trenerji, čeprav je bil marsikdo sofinanciran od SZS. V alpskem smučanju ta hip ni sistema niti hierarhije.

Demokracija v športu ne bi smela pomeniti, da vsakdo, ki ima kaj povedati, to pove, ampak pomeni, da lahko pove nekaj znotraj svojih pristojnosti. Ko ljudje komentirajo zadeve onkraj svojih pristojnosti in rezultatov, pridemo tja, kjer smo danes. Zato pravim, da demokracija, kot jo razumejo določeni posamezniki, ni najpametnejši način odločanja. Moramo se odločiti, ali hočemo biti prvi na svetu ali pa imeti sistem, v katerem bodo tekmovalci, trenerji pa še gledalci zraven komentirali vse povprek in ustvarjali politiko. Potrebujemo hierarhijo. Za snovanje smučarske politike obstaja organ, ki se imenuje zbor za alpsko smučanje, ter strokovna telesa, ko je politika enkrat dogovorjena, pa morajo imeti izbrani ljudje polna pooblastila, da to politiko izvajajo.

Da, včasih imaš občutek, da je vse skupaj en velik forum, kjer se oglaša vsakdo o malodane vsem. Mi se moramo ukvarjati z doseganjem rezultatov.

Da, tam je več vipov. Eden pripada našim sponzorjem in partnerjem, ki si ga seveda zaslužijo, ker nam celo sezono pomagajo. Potem imaš prostovoljce in klubske delavce, ki delajo na stotine ur na skakalnicah širom države, potem imaš »wanna-be« osebe, ki bi se rade pojavile povsod in zastonj, na koncu pa še najbolj komentirajo športnike in rezultate. Tega vipa je absolutno preveč.

Za Planico še nimam podatkov, lahko pa povem za Vitranc in Lisico, kjer je bilo s strani zveze dnevno 125 vip vstopnic, 40 partnerjev, kar je najvišji nivo in vanj spadajo predsedniki uprav, marketinški direktorji in najvišji funkcionarji, imeli smo pa tudi 150 gostov. To so ljudje, ki so si, poleg oseb, ki jih je osebno povabil organizator, navedeno zaslužili.

Ne želim ugibati, ker je marsikdo zelo občutljiv, in počakajmo na številke. V kratkem pričakujte, da bomo javno objavili pravila, kdo lahko vip dobi, pa še tiste, ki dobijo, bomo veliko večino pozvali, da karte kupijo. Kajti to, da dobiš vip vstopnico, je predvsem priložnost, da pripelješ tja poslovne partnerje. Nikakor mi ni jasno, kako določeni ljudje pridejo na vip ali partner tribuno, ker s športom nimajo nobene zveze. Če se hočejo pokazati, imajo obilo drugih priložnosti, in če res navijajo za naše športnike, naj plačajo karto in tako pomagajo športu in športnikom.