Zedinili smo se, da kot uradno letnico nastanka navajamo leto 2010, ker je takrat nastala naša prva avtorska skladba Poor Boy, toda v resnici smo se začeli dobivati že leta 2008. Bobnar Anže in basist Marko sta sicer sodelovala že prej; ostali smo se le bežno poznali, a naneslo je, da smo se odločili za nastop na neki srednješolski proslavi. Ugotovili smo, da nam gre glasba pravzaprav dobro od rok. Imeli smo podobno vizijo in ravno prav različne ideje. Na začetku je z nami sodeloval tudi trobentač, zamenjala sta se dva kitarista, na koncu pa smo v bendu ostali tisti, ki vanj nekako zares sodimo.
Kaj je razlog, da se o vas ni več govorilo že doslej, saj vendar niti ni tako veliko mladih skupin, ki bi svoj prostor iskale v sodobnem urbanem popu?Težko odgovorim na to, čeprav je odgovor po svoje jasen. Poleg tega, da se ukvarjamo z glasbo, smo namreč vsi člani benda tudi pridni študentje. Hkrati tudi delamo in zgodi se, da čas mine v iskanju zagotovljenega mesta v sistemu, na področju, ki te najbolj veseli, pa se nič ne premakne. Ustvarjamo predvsem zaradi veselja do glasbe, kar ni dovolj, da postaneš prepoznaven. Obvladati moraš tudi piarovski posel. Počasi se učimo, kako se tem stvarem streže. Imamo srečo, da je klaviaturistka Monika tudi vizualna umetnica, ki zna poskrbeti za presenečenja, najsi gre za odrsko kuliso, animacije videospotov ali privlačnost naše strani na facebooku. Prek te drugačnosti vzbujamo pozornost.
Ali se zavedate, da boste morda prav zaradi tega še bolj pod drobnogledom javnosti, ki v izbranem žanru pričakuje nekaj povsem drugega – neko zlahka poslušljivo povprečje oziroma akorde na prvo žogo, kar vaša muzika ni?Upamo, da bo res tako, saj z največjim veseljem prispevamo k razvoju slovenske avtorske glasbe. Mogoče je naša največja prednost prav v tem, da smo najbolj kritični do sebe, kar pomeni, da se nikdar ne zadovoljimo s prvo idejo, temveč poskušamo poiskati njeno najboljšo izpeljavo.
Kako pa ste zašli v žanr urbanega hard pop funka? Vaša generacija se pretežno išče na alternativnem robu ali pa se usmeri bolj v narodnozabavne vode.Prav dejstvo, da ustvarjamo na način, ki se ga bendi največkrat ne poslužujejo, botruje temu, da smo razvili relativno samosvoj stil. Vsaka skladba posebej izhaja iz improviziranja ter je rezultat večmesečnega dela in kombiniranja idej vseh članov. Če so ideje, ni omejitev. To seveda vključuje smeh in zabavo, kar nekaj bitk ter trde iskrenosti, zato vedno pravim, da mora biti človek iz pravega testa, da dela z nami na vaji. Različni smo si tako po karakterjih kot glasbenih okusih, kar je dobra popotnica za zanimiv rezultat.
V bendu ni kitare. Mar zanjo ni prostora ali se razlog skriva kje drugje?Imeli smo že dva kitarista, a sta se sama poslovila, tako da smo se na koncu odločili, da se s kitaristi ne bomo več ukvarjali. Tej odločitvi sem sama še najbolj nasprotovala, ker sem včasih igrala kitaro. Moram pa reči, da sem danes vesela, da je tako. In nikakor ni bojazni, da bi v zvoku prišlo do praznine, ki je ne bi znali zapolniti.
Ste pa prav s tem in posledično sodelovanjem baskitare in klaviatur že v grobem opredelili svojo žanrsko identiteto, saj takšni dialogi predstavljajo izhodišče za všečni groove na osnovi funka.Monika in Marko sta tista, ki poskrbita za posebne aranžmaje. Marko je s časom postajal vedno večji ljubitelj naefektiranih basovskih linij in jih je pogumno vnašal v naša dela, Moniko pa je že skoraj po pravilu treba brzdati, ker rada postreže z raznimi virtuoznimi domislicami. Po nakupu dodatnih klaviatur so te še pogosteje na repertoarju.
Začetek skupine je vezan na priredbe pesmi angleško govorečih skupin, dokler ni prišlo do poslovenjenja. Kaj vas je pičilo, da ste se odločili za »preobrazbo« v domači jezik in rabo slovenščine?Najbrž vsak bend začne kot cover bend. Najprej se moraš naučiti sodelovanja v skupini in nastopa pred publiko. Zame kot pevko je bil to še toliko večji izziv. Potem vidiš, ali je pisanje inovativne glasbe sploh zate… V resnici ni toliko dramatiziranja, če poskusiš, se prepustiš in uživaš. Kar se angleških besedil tiče, jih je še vedno nekaj tudi na naši plošči. Sama pišem, kakor se mi zazdi. Vse ima svoje prednosti in slabosti.
Kakšen je nasploh vaš odnos do besedil v slovenskem jeziku in kako gledate na generacijo, ki se izgublja med poplavo besedil v tujih oziroma tujem jeziku?Priznam, res se malo izgubiš. Slovenski jezik je na prvi pogled precej trd in okoren, in če nisi ravno prepričan, kaj želiš povedati, je lažje vse skupaj zaviti v angleščino, kjer lažje besedičiš. Se pa vedno bolj nagibam k pisanju v slovenskem jeziku. Mnenja sem tudi, da si lahko le z izražanjem v maternem jeziku zares iskren.
Brez tega zagotovo ne bi mogli nastopiti na hommagu Tomažu Pengovu, kjer se priredbe njegove skladbe niste lotili po zapisu, temveč ste skušali prikazati svoj zorni kot.Sploh nismo pomislili, da bi jo priredili kako drugače! Da pa smo lahko nastopili na takšni prireditvi, si štejemo v veliko čast. Treba je poudariti, da moraš, če prirejaš skladbo nekoga drugega, to narediti tako, da se v njej vseeno čuti vpliv avtorja, saj je navsezadnje to njegova ideja – in ti prirejaš to skladbo njemu v poklon, pa če je to zaradi spomina nanj ali pa zato, ker bi rad skladbo ponudil na neki svoji ravni interpretacije.
Če preletimo vašo dosedanjo kariero, poteka po nekem vzorcu, ki očitno postaja klasičen za nove skupine. Vam je vseeno uspel neki veliki met, in sicer zmaga na Jelen Demofestu v Banjaluki.Na Jelen Demofest smo se prijavili na pobudo Matije Šmaljclja, slovenskega izdelovalca bobnov, ki na festivalu sodeluje s svojimi produkti. Zmaga na tem festivalu se nam je zelo obrestovala, saj brez njihove finančne pomoči ne bi zmogli izdati kakovostnega izdelka s celostno podobo. Čaka nas še snemanje videospota v produkciji MTV in hkrati vrnitev na Demofest letos poleti. Festival je v Sloveniji precej neznan, tako da zdaj skrbimo za malo več promocije, ker je odlična priložnost za mlade bende.
Kakšna je bila obrazložitev komisije, kaj jih je prepričalo?Prepričala jih je naša inovativnost, energija na odru, izvedba skladb in besedila v slovenskem jeziku.
Ali se je s tem kaj povečala vaša prepoznavnost na drugi strani Kolpe?Tega ne morem z gotovostjo trditi. Res smo tam spoznali ogromno ljudi in bendov, s katerimi bomo lahko sodelovali, vendar je nagrada predvsem spodbuda za nadaljnje delo. Upam, da se bomo po izdaji albuma lotili krajše turneje po Balkanu, saj se je z otipljivim izdelkom lažje predstaviti in dobiti koncerte. Dogovori seveda potekajo.
Pred vami je izid prvenca. Kaj ga zaznamuje?Veliko smo eksperimentirali z zvokom – veliko je bilo rabe dodatne opreme, preizkušanja različnih basov, ojačevalcev, efektov, pravega klavirskega zvoka... Posebnost albuma je, da je sneman na »old-school« način, se pravi brez metronoma. Želeli smo doseči neki organski zvok in občutek, da so komadi odigrani v živo.
Poimenovali ste ga The Best Of, kar sicer ni nova domislica, prej samoironija.Vsekakor gre za ironijo! Na albumu ni nekih tako imenovanih »filerjev«, komadov, ki bi bili tam zgolj zato, da bi bil album daljši. Po drugi strani pa je to res najboljše od vsega, kar smo doslej ustvarili. Vse skladbe so bile do tega trenutka že toliko pregnetene, da niti ena ni takšna, kot smo si jo sprva zamislili.
