Povod za varnostni preplah se je izkazal za banalnega. Dejstvo, da se število potnikov na letalu ne ujema s tistim, kolikor jih je šlo skozi varnostni pregled, je bilo vsekakor alarmantno. A zatajila je prav tehnika, ki naj bi omogočila hitrejši pretok potnikov s prijavami za let prek spleta in kodami vstopnih kartonov na pametnih telefonih. Ena med njimi pri varnostnem pregledu menda ni bila zabeležena in mnogim so se itinerariji postavili na glavo.
»Bolje pozno kot nikoli,« je bil kar enoten preblisk, ko je letalo mehko pristalo na Heathrowu, kjer je cela vojska uslužbencev letalske družbe po svojih močeh reševala težave tranzitnih potnikov. Opazno stoičnih. Od zloglasnega enajstega septembra 2001 se molče grizete navznoter, ko se vam zaradi zamudnih varnostnih pravil rušijo potovalni načrti, hkrati pa veste, da bi kakršnakoli opazka sprožila samo še dodatna varnostna (o)pravila. Letališča so tako s povsem poenotenim reagiranjem potnikov z vseh koncev sveta in vseh kultur postala dokaz učinkovitosti dresure v imenu varnosti, ko je postala – dresura namreč – že samoumevna. Letalski potniki so dandanes obravnavani kot potencialni teroristi, preiskovani, razgaljeni in razosebljeni že od nakupa vozovnice, ki, nazadnje zbrani v ovčjem tropu, ne smejo – zaradi varnosti seveda – natančno izvedeti niti, zakaj so jih vanj postavili.
Če človek, ki se bo znašel z nogami deset tisoč metrov v zraku, obdan s krhko lupino, že pristaja na vso opisano torturo v imenu varnosti, pa je nenavadno, da to isto vse pogosteje počne z nogami trdno na tleh. Tako imenovana protiteroristična varnost se zdaj prek štirih ministrstev tudi v Sloveniji z letališč širi navzven, zajeti želi vse državljane in ne le peščice letalskih potnikov, shraniti čim več njihovih zasebnih podatkov ter jim odrejati, kje in kako se lahko gibljejo oziroma potujejo in celo, kako med sabo komunicirajo. V maniri režimov, ki smo jim v Evropi dali slovo pred četrt stoletja, ko je tudi naša mlada država – morda nekoliko naivno – spisala ustavo in zakonodajo na slabih izkušnjah z domačimi represivnimi organi in tajnimi službami.
Ker nisem bil niti več tako mlad, ko se je to dogajalo, ne sodim med tiste, ki o tedanjih časih nič ne vedo in se niti ne trudijo še kaj več izvedeti, preden ocenjujejo ravnanja, ki po malem zadišijo po časih, ki smo jih menda presegli. Zato menim, da v obrambi obrambnega ministra Vebra ne more držati argumentacija, po kateri je treba imeti zaradi varnosti države strog nadzor nad informacijskimi in komunikacijskimi sredstvi, četudi nas izkušnje iz preteklosti poučijo, da so se razni državi udari, revolucije in pararevolucije po svetu praviloma začenjali s tem, da so pučisti na samem začetku zasedli informacijske in komunikacijske centre.
Da mora imeti država nazor nad komunikacijskimi sredstvi, je seveda jasno ameriški NSA ter Erdoganu, Al Sisiju in podobnim, ki komunikacije zlorabljajo za namene, ki imajo z varnostjo države in predvsem državljanov zelo malo zveze. Nasprotno lahko prav transparentnost komunikacijskega sistema in ne nadzor nad njim, v katerem prednjačijo razne tajne službe, postane zagotovilo večje splošne varnosti. Še posebej v dobi, ko se vse več družbenega dogajanja, vključno s prevrati, usmerja prek socialnih omrežij in ko ne bi smeli pristati na, denimo, kitajsko omejevanje njihove rabe.
Podobno kot v letalskem prometu in pri protiteroristični zakonodaji je lahko (državna in državljanova) varnost na vseh področjih družbenega in gospodarskega življenja priročen izgovor za vzpostavljanje popolnega nadzora nad njim. Pristati na Vebrove razlage ne pomeni drugega kot (ponovno) pristajanje na vmešavanje vojske v civilni prostor iz povsem političnih pobud. Če država z vojsko na čelu doslej ni imela ocene varnosti svojih komunikacij, pač nekdo že davno tega ni opravil naloge, ali pa je ne potrebuje. Želeli bi si slednje, pregleden sistem torej, v katerem bi bila ustrezno zaščiteni državljanova zasebnost in državna tajnost, ne pa, da sta ena in druga odvisni od tega, v čigavi lasti so strežniki in kabli, prek katerih komuniciramo med sabo.
Nekatere stranke so na Vebra resnično krenile z vsem pogromaškim političnim orožjem, namesto da bi se skušale ukvarjati z za Slovenijo resnično pomembnimi problemi. A tudi socialni demokrati, ki krčevito branijo ministra na spolzkem terenu rabe varnostnih vprašanj v politični kuhinji, ne zaostajajo za njimi. S tem namreč samo odpirajo vrata za njihovo mnogo širšo zlorabo, ki se nam brez kakšnega glasnega odpora snuje tudi v tako imenovani protiteroristični zakonodaji, zaradi katere vas kot kolateralno žrtev boja proti Islamski državi zna kmalu boleti glava že zaradi dopusta v Turčiji, ki bo zabeležen v vašem dosjeju.
