Obiskovalce ljubljanske Ginekološke klinike na bližnjem pločniku že več tednov s transparenti in tiho molitvijo pričakajo nasprotniki splava. Med mimoidočimi so, poleg zaposlenih v bolnišnici in žensk, ki so se odločile za splav, tudi pacientke po spontanem splavu ali s težavami pri zanositvi. Nekatere med njimi sporočila o (še) nerojenih otrocih v že tako težkih trenutkih potiskajo v še globljo stisko.
Žalost in še vzbujanje slabe vesti
Predstojnica ljubljanske porodnišnice doc. dr. Nataša Tul Mandić pravi, da so predstavniki gibanja mirni in da dela na kliniki ne motijo, mnogi mimoidoči pa jih niti ne opazijo. Vendarle pa so bile nekatere njihove pacientke »prizadete in žalostne, zlasti tiste, ki so nosečnost prekinile iz medicinskih razlogov«. To so nosečnice, pri katerih so ugotovili hude razvojne nepravilnosti pri plodu, in ženske, ki bi lahko ob nadaljevanju nosečnosti izgubile svoje življenje. Prav tako so dodatni pritiski neprijetni za paciente, ki se soočajo s težavami pri plodnosti ali celo neplodnostjo.
Tul-Mandićeva ob tem opozarja, da je umetna prekinitev nosečnosti vedno izhod v sili. »Nobena ženska ne gre na prekinitev z lahkim srcem in brez razmisleka. Vedno je v ozadju stiska.« Kot pravi, so nenačrtovane nosečnosti res bolj verjetne ob neodgovornem odnosu do spolnosti, a lahko doletijo tudi ženske oziroma pare, ki skrbijo za kontracepcijo. Nasprotniki splava na pločniku ob parkirišču Ginekološke klinike sicer le mirno postopajo in se tiho pogovarjajo, a se kljub temu Tul-Mandićevi tovrstno izražanje stališč na ulici ne zdi primerno. Javni pritisk nasprotnikov splava se zdi sporen tudi mnogim vernikom, opaža. Tudi pri odzivu na tokratna zbiranja nasprotnikov splava se je slovenska družba po njenem odzvala zrelo. »Pred leti sem bila v Sevilli, ko so bili v mestu protesti za in proti splavu. Bilo je burno, kordoni policistov pa so ločevali protestnike. Vprašanje splava je tam še nerazčiščeno. Pri nas pa se vsi, tudi večina vernih, zavedamo, da je to pravica, ki je ne smemo nikomur odreči. Moramo pa narediti vse, da bo neželenih nosečnosti čim manj – z zdravstveno vzgojo in preventivo, ne pa s čustvenimi pritiski na ljudi v stiski.«
Sporočilo ljubezni?
»Naše sporočilo je sporočilo ljubezni. Sporočilo ljubezni ne more prizadeti. Če je človek ranjen, ga lahko rana zaboli. A to pomeni, da obstaja pot do ozdravljenja. Naše sporočanje ne obsoja nikogar, tu smo kot znamenje upanja,« je prepričana vodja zbiranja Valentina Pikelj. Če kdo pobudo razume kot pritisk, gre za njegovo interpretacijo, ne za sporočilo pobude, meni. Molitve ob bolnišnici s koncem marca zaključujejo in upajo, da jih bodo lahko nadaljevali jeseni.
Gibanje, ki splavu nasprotuje z zbiranjem pred bolnišničnimi oddelki, izvira iz ZDA, v zadnjih letih pa se je začelo širiti tudi po Evropi. Zelo dejavno je v Veliki Britaniji, kjer je že leta 2010 sprožilo burne razprave o vplivu na že tako čustveno prizadete ženske in delavce v zdravstvu. Britanski mediji so tako poročali o opozorilih žensk, da so se čutile ustrahovane, pa tudi vse večjem stresu za zaposlene, ki sodelujejo pri splavih. Čeprav ne gre za uradno politiko gibanja, so oboji občasno poročali tudi o neposrednem nagovarjanju in snemanju ljudi, ki prihajajo v klinike in iz njih. Tudi na sosednjem Hrvaškem, kjer so se tovrstna zbiranja začela lani, so nekatera civilna združenja opozarjala, da gre za nedopusten pritisk na ženske in zdravstvene institucije.
Slovensko pobudo vodi zavod Božji otroci, kot primer uspeha pa navaja prav dogajanje na Hrvaškem. Ob tem, da naj bi »rešili najmanj pet otrok«, navajajo, da so v eni od bolnišnic vsi zdravniki, ki bi lahko oziroma so prej opravljali splav, uveljavili ugovor vesti. »V eni od klinik je bilo leta 2013 opravljenih 120 splavov, potem ko je v letu 2014 pred njo potekala molitev, pa 35,« navajajo na svoji spletni strani. A hkrati hrvaški mediji poročajo o vnovičnem pojavu že pozabljenih nelegalnih splavov. Zanje ženske v strahu pred težavami ob uveljavljanju pravice v javnem zdravstvu plačujejo same.
Število splavov strmo pada
Slovenija ima sicer eno najnižjih stopenj splavov v Evropi, poudarjajo v UKC Ljubljana, pri mladostnicah celo najnižjo. Leta 2012 so po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje zdravniki opravili 4106 splavov, leta 2000 več kot še enkrat več – 8429. V začetku osemdesetih, denimo, skoraj 20.000 na leto.
Pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok so v jugoslovansko ustavo zapisali leta 1974, zakonodaja pa je že po drugi svetovni vojni postopno omogočala splav žrtvam posilstva in drugih kaznivih dejanj ter iz socialnih razlogov. Še prej so, v medvojnem obdobju Kraljevine Jugoslavije, ukinili kaznovanje zaradi splava iz medicinskih razlogov, ko nosečnost ogroža zdravje ali življenje ženske. V državah, kjer je prekinitev nosečnosti še vedno prepovedana ali strogo omejena, pa se še vedno pojavljajo zapleti in celo smrti zaradi nestrokovno opravljenih splavov na črno. V Sloveniji je, po podatkih statističnega urada, zadnja ženska zaradi takrat že dovoljenega splava umrla leta 1986.
Lani so skušali nasprotniki splava v organizaciji zavoda Živim v kapeli UKC Ljubljana ob materinskem dnevu organizirati mašo za nerojene otroke, med drugim tiste po umetni prekinitvi nosečnosti, a je v bolnišnici na koncu niso dovolili. V tehtanju, ali so v bolnišnici ravnali prav, je prevladovalo stališče, da bolnišnica ne sme biti prostor polemik o pravici do splava. A kot kaže zadnje dogajanje na njenem »dvorišču«, se bo temu težko izognila.
Komentar Ranke Ivelje: Splav in božji slog
