Protesti proti splavu, ki jih pred Ginekološko kliniko že nekaj tednov uprizarjajo aktivisti in aktivistke slovenskega pro-life gibanja, so po tej opredelitvi Božjega pravzaprav njegova negacija. Ker so skrbno orkestrirani politikantski spektakel, namenjen povsem drugim ciljem. Recimo čajankarskim impulzom slovenske desnice, ki se ne more sprijazniti z dejstvom, da so človekove pravice univerzalne. Udejanjena zaveza petih parlamentarnih strank, od tega dveh opozicijskih, da ne dopustijo referenduma o pravicah družbene manjšine, v tem smislu vzbuja optimizem: Slovenija je vendarle lahko tudi moderna evropska država.
Kot je hrup nasprotje tišine, je vzbujanje krivde in zmerjanje žensk, ki so se odločile za splav, in zdravnikov, ki ga morajo opraviti, nasprotje krščanske in vsake etične drže; ta vključuje razumevanje, sočutje in pomoč. Dejstva so namreč nedvoumna. Povsod tam, kjer so splav prepovedali, so povzročili zgolj več trpljenja: poleg življenja (nerojenih) otrok so zaradi mazaških splavov ogrozili tudi življenja mater, praviloma tistih, ki si niso mogle privoščiti dragega ovinka okoli zakona, recimo splava v drugi državi. In nasprotno: povsod tam, kjer so v okviru skrbi za reproduktivne pravice žensk splav dovolili, a hkrati storili vse, da se ženskam ne bi bilo treba odločiti zanj, je število splavov strmo upadlo.
Slovenija je po vseh kazalnikih na tem področju zgledna država. Slovenske mladostnice, ki opravijo najmanj splavov v Evropi, imajo očitno na voljo dovolj informacij o tem, kako preprečiti neželeno nosečnost, in obenem dober dostop do učinkovite kontracepcije. Enako tudi odrasle ženske, med katerimi skorajda ni več tistih, ki bi splav uporabljale kot sredstvo uravnavanja rojstev. Smo torej na dobri poti, da število umetnih prekinitev nosečnosti zmanjšamo na najmanjšo možno mero – v tišini premišljenih in dokazano učinkovitih ukrepov. Kaj bi si torej vendar še želeli?
Vprašanje je seveda retorično. Povsem jasno je, kaj si slovenski čajankarji ob (ne)moralni podpori Cerkve želijo. Kontrolo nad ženskimi telesi, s tem pa nad ženskami. Pro-life kampanja je v Evropi del retradicionalizacijskih procesov, ki jih poganjajo ekonomska kriza in politično okrepljeni strahovi zaradi (pre)hitrega družbenega vzpona žensk. Zato ne sme čuditi, da se tisti, ki jim je življenje načeloma neprecenljiva vrednota, požvižgajo na ukrepe, ki ga dokazano varujejo. Ni naključje, da je lani večina v evropskem parlamentu prav na dan človekovih pravic zavrnila sprejem resolucije »o spolnem in reproduktivnem zdravju in pravicah«, s katero bi članice EU dopustile varen splav, z vsemi zdravstvenimi in pravnimi omejitvami, obenem pa bi morale uvesti vrsto preizkušenih zdravstvenih in preventivnih ukrepov za preprečevanje abortusa.
Hudič ni nikoli tam, kjer se nam najprej in najbolj dozdeva, da je; včasih postopa med finimi kristjani, zapeljivih in bleščečih oči, je v neki svoji kolumni zapisal pater Branko Cestnik, ki sicer nasprotuje definiciji zakona kot skupnosti dveh oseb, a je obenem zmožen (u)videti zlo homofobije in mizoginije ter nastaviti ogledalo navideznim kristjanom. Škoda je, da se v slovenski Cerkvi struje, ki jim je tako zelo po volji hrupna razkazovalnost – tudi laž, če posvečuje cilj – v zadnjem času celo krepijo. Gospoda iz tabernaklja je v tem hrupu seveda težko slišati.
Preberite še: Plakati Božjih otrok povečujejo stisko pacientk
