Že zaradi razsežnosti dogodka, pa tudi zaradi italijanske narave, je ob prihodu vedno težko najti parkirno mesto. Prowein v Düsseldorfu je po razstavni površini in po številu razstavljalcev večji, vendar ima »le« 50.000 obiskovalcev, torej le za tretjino veronske prireditve, saj je vstop dovoljen le profesionalni publiki: distributerjem, novinarjem in sektorju HO-RE-CA (hoteli, restavracije in catering). Kljub manjšemu pritisku ljudi ob jutranjemu vstopu in večernemu izstopu oči udeleženca prometne zagate v Düsseldorfu ne opazijo.
Moja naloga tukaj je zainteresirani publiki predstaviti svoja vina, predvsem nove letnike, ki te dni prihajajo na trg. Na drugi strani si seveda želim profesionalnega sogovornika, po možnosti kupca, za mojo pridelavo ravno pravšnje velikosti in seveda rednega plačnika. Vendar je stvarnost precej drugačna. V Veroni je veliko radovednežev, v skrajnem primeru morda tudi le iskalcev zastonjskega kozarca. Situacija je zanimiva in pravzaprav po svoje lepa, ker več ali manj ob novih obrazih niti ne veš, s kom imaš opraviti. Zato je pač potrebna velika mera profesionalnosti v vsakem trenutku; predhodno je mogoče število nedefiniranih situacij zmanjšati s predhodnimi vabili in domenjenimi sestanki, tudi malce vsiljena predhodna izmenjava vizitk pomaga.
Na prvi dan sejma se ob vseh teh enormnih površinah razstavnih prostorov – pravzaprav površinah vinogradov in količinah razstavljalcev – vselej vprašam, ali ima vse skupaj smisel. Ali nisem premajhen, nepomemben, zlahka zamenljiv? Ali je sploh možno najti svoj prodajni prostor? Ob koncu sem skoraj vedno boljše volje.
