V začetku leta je hrvaška vlada po sedmih mesecih od objave razpisa podelila koncesije za raziskovanje in črpanje nafte ter zemeljskega plina v Jadranskem morju. Šestim energetskim podjetjem, med njimi je tudi hrvaška Ina, je podelila koncesije na petnajstih območjih akvatorija severnega, srednjega in južnega Jadrana, ki ga je od hrvaških ozemeljskih voda do njene skrajne meje izključne ekonomske cone razdelila na 29 potencialnih območij za investitorje. Civilna družba se je nemudoma začela jezno spraševati, ali namerava država zaradi morebitnih novih naftnih prihodkov tvegati akvatorij hrvaškega morja, ki sodi med tri najčistejše v Evropi. Pet let bodo lahko sedaj hrvaška Ina, ameriško-avstrijski konzorcij podjetij in italijanski konzorcij raziskovali dodeljena območja. Če bi jim uspelo najti komercialno zanimivo količino nafte ali plina, pa bi se lahko črpanja v prihodnjih tridesetih letih lotili kar brez sklenitve dodatnega dogovora s hrvaško vlado.
Projekt javno razgrnjen tudi v Sloveniji
Vjeran Piršić, okoljski aktivist iz združenja Eko Kvarner in neodvisni svetnik v Omišlju na Krku, je verjetno najglasnejši kritik dane obljube hrvaške vlade tujim podjetjem in domači Ini. Način, kako se je vlada brez prave analize vplivov na okolje in brez posvetovanja z lokalno skupnostjo lotila podeljevanja koncesij, za Piršića predstavlja hud demokratični deficit. »To je posilstvo demokracije, s katerim se uveljavljajo demokratični standardi Nigerije, ne pa Norveške,« pravi. Četudi bi bil projekt najboljši na svetu in brez tveganj za okolje, se ga vlada ne bi smela lotevati na takšen način, je prepričan. Ko je vlada po obljubi za koncesije projekt vendarle javno razgrnila domači javnosti, se je nanjo usul plaz vprašanj. Odgovoriti bodo morali na več kot 3000 prispelih vprašanj državljanov.
Prav zaradi tega postopka se je sklepanje pogodb z energetskimi koncesionarji že zavleklo. Namesto da bi pogodbe z energetskimi podjetji podpisali aprila, bi te lahko bile predvidoma sklenjene šele junija. Zamuda je nastala tudi zaradi slovenske zahteve, da naj bo javna razgrnitev projekta zaradi možnih čezmejnih vplivov tudi v Sloveniji. Do sredine aprila lahko slovenski državljani pomisleke in vprašanja v zvezi s hrvaško željo po raziskovanju in izkoriščanju ogljikovodikov v Jadranu podajo okoljskemu ministrstvu. Kot so nam potrdili na ministrstvu, tudi njihove strokovne službe preučujejo več kot 460 strani obsežno gradivo, v katerem so čezmejni vplivi na okolje precej pavšalno obravnavani. »Po prvem preverjanju bo verjetno potrebna dopolnitev poglavja o čezmejnih vplivih,« so sporočili z ministrstva na naše vprašanje, ali bodo od Hrvaške zahtevali dopolnitev programa s temeljitejšo okoljsko analizo. Vprašanja o hrvaškem projektu bodo zastavili tudi v organizaciji Greenpeace Slovenija, ki se sicer namerava s hrvaško civilnodružbeno iniciativo SOS Jadran zavzeti za moratorij za črpanje nafte v Jadranskem morju. »Ker je Jadran enovit prostor, bi vseh šest nanj meječih držav moralo skupaj odločati o njegovi usodi, kar se ni zgodilo,« opozarja Nina Štrovs iz Greenpeacea Slovenija.
Črni scenariji izlitja nafte
Največja je seveda bojazen pred izlitjem nafte, kar bi lahko ogrozilo visoke prihodke od turizma, ki jih po mnenju hrvaške civilne družbe država s prihodki od koncesij nikakor ne bi mogla nadomestiti. Zgolj lani je Hrvaška s turizmom zaslužila 7,5 milijarde evrov. »Če bi se zgodil incident, bi trpela podoba hrvaškega turizma, ki temelji na neokrnjenosti narave. Zaradi podvodnih eksplozij ob raziskovanju pa bi pregnali dobršen del ribjega življa v vsem Jadranu,« opozarja Piršić in nabaja najbolj črn scenarij – eksplozijo na naftni ploščadi. »V tem primeru bi nas doletela precej večja katastrofa, kot je nastala v Mehiškem zalivu ob razlitju nafte. Tam so lahko postrgali onesnaženi pesek, naša obala pa je kamnita. Ker bi tok nafto ponesel navzgor ob obali, tako kot prinaša smeti iz Albanije, bi imeli popolnoma onesnaženo obalo, dokler ne bi kamenja očistili s ščetkami za zobe.« Kakšne bi utegnile biti posledice za slovenski del Jadranskega morja, si Nina Štrovs ne upa napovedati, saj je ob številnih dejavnikih težko določiti tisto južno točko Jadrana, do katere bi jo Slovenija ob morebitnem izlitju nafte še dobro odnesla. Jadranski morski tok je počasen, morje se meša površinsko. Po ocenah mednarodne nevladne organizacije za zaščito živalskih vrst (WWF) bi se morje ob razlitju nafte v Jadranu očistilo šele čez 80 let.
Hrvaška je sedaj vpeta v več energetskih projektov na svojih tleh, ki postajajo del investicijskega svežnja evropske komisije za oživitev evropskega gospodarstva. Na Krku želi postaviti terminal utekočinjenega plina, čez njeno ozemlje naj bi tekel tudi jadransko-jonski plinovod, ki je postal ponovno aktualen po dokončnem propadu projekta Južni tok. Po Piršićevem mnenju je treba te projekte ločiti od vprašanja naftnega in plinskega izkoriščanja Jadranskega morja. »Zagotovo obstajajo geopolitični premisleki, po katerih Evropa ne bi hotela biti več 'zasvojenka' z ruskim plinom. Toda del problema je, da poskuša naša vlada prikazati kakršen koli rezultat, pri nekaterih projektih pa desetletja vztraja zaradi inercije.« Vse razumne evropske vlade delajo za svoje desetletne načrte prehoda v postfosilno družbo, dodaja in graja hrvaško vlado, ker tega ne počne. »Prav nasprotno, pokončala je načrte večje izrabe sončne in vetrne energije, zato da bi omogočila renesanso fosilnih goriv,« pravi Piršić.
Bo odločalo ljudstvo?
Zaradi vse več kritik javnosti glede postopka podeljevanja koncesij premier Zoran Milanović že razmišlja o tem, da bi razpisal referendum o črpanju nafte in plina v Jadranskem morju. Tega bi lahko zahtevala tudi civilna družba, a kot pojasnjuje Piršić, je to njihovo zadnje orožje.
Civilna družba na Hrvaškem namreč zdaj najprej čaka na rezultate javne razprave. Vlada bo morala odgovoriti vsem ljudem in organizacijam, ki so ji ob javni razgrnitvi projekta zastavili vprašanje. »Če bodo vse pomisleke zavrnili, bomo uporabili vse zakonite in legitimne metode, med njimi tudi radikalizacijo zahteve za referendum. Imamo štiri obrambne linije. Zahteva za referendum je zadnja, četrta. Izvedli bi ga v sedmih jadranskih županijah sočasno s parlamentarnimi volitvami,« razlaga Piršić.
