V Franciji je včeraj potekal prvi krog departmajskih volitev. Po prvih vzporednih volitvah je UMP skupaj s sredinsko UDI in še nekaterimi zaveznicami slavila s 37 odstotki glasov, socialisti naj bi jih dobili 27, Nacionalna fronta (FN) pa 25 odstotkov.
Stranke se spopadajo v 101 departmaju, ki imajo skupno 2074 volilnih enot. V njih bosta po drugem krogu 29. marca povsod izvoljena po en moški član in ena ženska članica departmajske skupščine, kar je velika novost in posebnost teh volitev. Ankete so napovedovale, da bo največ glasov, in sicer okoli 30 odstotkov, dobila (FN), za njo je zaostajala desničarska Unija za ljudsko gibanje (UMP), še bolj pa vladajoči socialisti.
FN bo v vsakem primeru težko prevzela oblast v kakem departmaju, saj ji ne ustreza dvokrožni večinski sistem. Če se bosta na primer v drugem krogu kandidata FN (moški in ženska) spopadla s kandidatoma UMP, bodo volilci, ki so v prvem krogu glasovali za levico, najbrž dali glas kandidatoma UMP. Vsekakor bo v departmajskih skupščinah delež članov FN veliko manjši od deleža volilcev, ki bodo v prvem krogu glasovali za FN. Več kot polovico departmajev naj bi, tudi zaradi zavezništva s sredinskimi strankami, osvojila UMP.
Glavni stranki nejasni in neenotni
Čeprav se v departmajih odloča bolj o lokalnih zadevah, volilci vsekakor glasujejo predvsem glede na to, kakšen nacionalni program ima katera stranka. Glede Socialistične stranke je treba reči, da takega programa vsaj za zdaj sploh nima, saj je preveč razpeta med vladno ekipo, ki je pragmatična in s svojo naklonjenostjo do podjetij in kapitala morda celo blizu neoliberalizmu, ter levim krilom stranke, ki vidi rešitev iz gospodarske stagnacije v povečanju kupne moči Francozov in spodbujanju potrošnje. Podobno kot pri socialistih pa so racionalni volilci lahko zbegani tudi pri UMP, saj tudi ta nima programa. Že od poraza na nacionalnih volitvah leta 2012 jo pretresajo spopadi med pomembnimi člani stranke za oblast in zdaj še zaradi vprašanja, ali bi bilo treba v drugem krogu sodelovati s FN ali socialisti. Predsednik stranke Nicolas Sarkozy zahteva, da z nobeno od teh dveh strank, kar bo v marsikaterem departmaju težko izvedljivo.
Nacionalna fronta bi uvedla frank
Samo FN ima jasen program, v katerem brani majhne pred velikimi, ljudstvo pred elito, male podjetnike pred velikimi podjetji, Francoze pred tujci, interese podeželja pred velikimi mesti. Marine Le Pen, voditeljica stranke, je, potem ko je leta 2011 stranko prevzela od očeta, težišče strankinega programa precej prenesla na gospodarsko-socialno področje, še vedno pa je zanjo največji problem »islamizacija Francije«. Med drugim obljublja, da bo za 200 evrov neto povečala mesečne plače Francozov, ki zaslužijo pod 1500 evri neto. S povečano kupno močjo, ki jo namerava financirati s »3-odstotnim socialnim prispevkom na vrednost vsakega uvoženega blaga« (torej s carinami), bi se povečalo povpraševanje, ki bi Francijo rešilo iz dolgotrajne gospodarske stagnacije in naraščajoče brezposelnosti.
Le Penova se zavzema tudi za upokojevanje pri 60 letih za tiste, ki so delali 40 let. A tudi za to bo morala najti finančna sredstva, saj že zdaj, ko je najnižja upokojitvena starost 62 let, ni jasno, kako se bodo financirale pokojnine. Višek populizma Le Penove je ponovna uvedba franka. Z njegovo devalvacijo bi francoski izdelki postali cenejši in konkurenčnejši na svetovnem trgu. Vendar večina ekonomistov meni, da bi to osiromašilo Francijo, saj bi devalvaciji sledila inflacija in konec tujih vlaganj. Zadolženi Franciji, ki ne bi bila del evrskega območja, pa nihče ne bi posojal po ugodnih obrestih, tako da bi vse večji javni dolg morali odplačevati državljani, ki bi jim tudi zato standard precej padel.
