Sisa je ostala brez vseh prihodkov, ko ji je pred 43 leti umrl mož, sama pa je bila še noseča. Soočena z dosmrtnim beračenjem na ulici se je po rojstvu hčere odločila za drugačno pot. Preoblekla se je v moškega in se lotila tudi najtežjih opravil – od oblikovanja opek do dela na gradbiščih ter občasnega čiščenja čevljev, ko ni bilo druge možnosti zaslužka. »Raje sem prenašala vreče cementa, kot da bi prosjačila,« razlaga zdaj, ko so se v primerjavi z obdobjem pred štirimi desetletji pogledi na žensko delo v tradicionalni muslimanski skupnosti v določeni meri vendarle spremenili. Preoblečena v moškega je delala po drugih vaseh, kjer je niso poznali, in tako najprej preživljala hčer Houdo, kasneje pa še njenega moža, ki je hudo zbolel, ter vnuke.
Na stara leta Sisa še vedno skrbi za vso družino, zdaj samo še s čiščenjem čevljev, pri čemer pravi, da ji to delo prinaša še kar spodoben zaslužek. Vstaja ob šestih zjutraj in se odpravi na svoje »delovno mesto« na postaji v Luksorju, ker v njenih rokah in ramenih ni več nekdanje moči, pa ji opremo za delo zdaj prenaša hči, še vedno odvisna od požrtvovalne matere.
S hišnimi ljubljenčki do ohranitve vrst
Sladkosneda poletuša vrečarica je velika okoli dvajset centimetrov, krasi pa jo prav toliko dolg rep. Tehta pičlih 90 do 150 gramov, v mirovanju je njena letalna kožica med prvimi in zadnjimi okončinami skrita, ko jadra med drevesi, pa ustvari površino večjega robca. Je nočna živalca in večino dneva prespi, oglaša pa se z zvoki, ki spominjajo na lajež pasjega mladiča, škrebljanje in sikanje. Pri hrani ni izbirčna, zadovolji se s sadjem, jajci, insekti in tudi manjšimi ptiči, a ji vsega, kar bi pojedla, ne gre nuditi. Zadnje čase je ta okretna in hitra ter igriva in zvedava živalca, doma iz Avstralije, hit med hišnimi ljubljenčki in je naprodaj tudi pri nas. Njena nekoliko nenavadna priljubljenost med ljudmi je spodbudila Davida Leyonhjelma, avstralskega senatorja iz vrst liberalnih demokratov, k svojevrstnemu predlogu. Zavzel se je za zakonodajo, ki bi omogočila rejo avstralskega divjega življa v »zasebni lasti«. Davkoplačevalski denar, ki se steka v naravne rezervate, po njegovem ni najbolj uspešen pri ohranjanju avtohtonih živalskih vrst, med katerimi so mnogi vrečarji pred izumrtjem. V zadnjih dvesto letih je tako na tej celini izumrlo kar 11 odstotkov avtohtonih sesalcev. Po mnenju senatorja tudi zato, »ker so last vseh in hkrati nikogar«. Pri tem je kolegom zastavil zanimivo vprašanje, kako je mogoče, da avstralska zakonodaja dovoljuje ljudem, da imajo v lasti živali, pse in mačke, ki lahko pobijajo tamkajšnje male vrečarje, prepovedano pa jim je imeti slednje za hišne ljubljenčke. »Posedovanje nekaterih živalic, še posebej nočnih, bi sicer lahko zahtevalo spremembo spalnih navad, da bi lahko uživali z njimi,« pravi. Vse večja priljubljenost leteče vrečarice, ki v kletki nikoli ne bo doživela tudi do 50 metrov dolgega poleta iz ene v drugo drevesno krošnjo, daje vedeti, da se tovrstnega sožitja in preživetja navadijo oboji – ljudje in živali, zato ideje širitve hišnih ljubljenčkov ne gre kar tako zavračati.
Za človekove pravice ni prostora
Vidni borec za človekove pravice Musa Mohamed bi znal zagreniti načrte britanskega obrambnega ministrstva o obnovitvi pomorskega oporišča ob Arabskem zalivu, ki ga je kraljeva mornarica zapustila pred dobrimi štirimi desetletji. Bahrajnski aktivist, ki je na lastni koži izkusil torturo tamkajšnjega režima, se je namreč odločil sodno izpodbijati sporazum med Londonom in Manamo, ki ga je decembra lani obelodanil britanski zunanji minister Phillip Hammond, ko je napovedal »okrepljeno vojaško prisotnost vzhodno od Sueza«.
Musa izpodbijanje sporazuma utemeljuje z dejstvom, da je britansko obrambno ministrstvo priznalo, da pri njegovem podpisu ni posvetilo pozornosti spoštovanju človekovih pravic v Bahrajnu. Po trditvah njegove odvetniške ekipe bi namreč moralo spoštovati sprejeta pravila, ki britanskim ministrom in drugim javnim uslužbencem nalagajo, da pri varnostnih sporazumih, ki jih sklepajo s prekomorskimi zaveznicami, upoštevajo oceno tamkajšnjega stanja človekovih pravic, v zadrego pa zna tožba spraviti tudi urad za zunanje zadeve in Commonwealth, ki v svojem poročilu – navkljub opozorilom nevladnih organizacij – Bahrajna ni uvrstil med države, v katerih je spoštovanje človekovih pravic zaskrbljujoče. Bahrajnski aktivist je hkrati prepričan, da ima britanska javnost pravico izvedeti, da njihova vlada kolaborira z državo, ki grobo krši človekove pravice.
Londonska vlada je seveda drugačnega mnenja. Njen predstavnik za tisk je pozdravil dosežke, ki jih je z (nenavedenimi) reformami na področju človekovih pravic dosegel Bahrajn, in si po pilatovsko umil roke z navedbo, da vzpostavljanje pomorske baze v tej državi ni v nobeni povezavi z vojaško pomočjo Bahrajnu in zato tudi ni bilo potrebe po kakršnikoli oceni omenjenih pravic v državi. Z drugimi besedami, na Bližnjem vzhodu veljajo samo še vojaški interesi, ljudje pa so topovska hrana.
Fotodokumentirani čudež
V Matejevem evangeliju med drugim prebiramo: »Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: 'Prikazen je.' Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: 'Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!' Peter mu je odgovoril in rekel: 'Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.' On mu je dejal: 'Pridi!' In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: 'Gospod, reši me!' Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: 'Malovernež, zakaj si podvomil?' In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: 'Resnično si Božji Sin'.« Večni dvomljivci v čudeže znajo med drugim razložiti tudi Jezusovo hojo po vodi. Nenadna zmrzal naj bi ustvarila dovolj trdno ledeno podlago, da je stopal po njej, vse ostalo pa je dodala domišljija kasnejših pripovedovalcev. No, 40-letnemu ljubiteljskemu fotografu Foxu Gromu je na svojevrsten način uspelo ujeti v objektiv omenjeni čudež s svojima sibirskima haskijema. Zaposlen kot voznik terenca se na sprehode s svojima psoma Blizardom in Alasko pri Kirovsku nad ruskim arktičnim krogom vselej odpravi s fotoaparatom, in tako so mu uspeli enkratni posnetki pasje hoje po vodi. Tamkajšnje zamrznjeno jezero je namreč po dežju prekrila tanka plast vode in fotodokumentirani čudež je bil tu.