Govorim o znameniti lipi, po kateri je gostilna tudi dobila ime. Posebnost drevesa, ki je zagotovo edini tak primerek na Slovenskem, je ta, da je nekakšna »dvoživka«. Iz skupnih korenin že stoletja rasteta tako lipa kot »njen mož« lipovec (to je najlepše vidno prav v času brstenja, ko se ena stran drevesa po listju in cvetovih razlikuje od druge).
Gostilna je morda bila na današnji lokaciji že v 16. stoletju, zagotovo pa je bila tam leta 1925, ko jo je kupil veleposestnik iz Dragomerja Albin Vrhovec. Bil je za tiste čase zelo podjeten možakar, ki je poleg gostilne imel tudi mesarijo. Tako so gostom v gostilni stregli le najboljše – vsaj meso (omenja se posebna živinska tehtnica, ki je stala poleg gostilne). Začel se je ukvarjati tudi z destilacijo, saj ga omenjajo kot začetnika nekdaj dobro znanega »alka«.
Vrli možakar je imel nekaj smole z ženami, saj sta mu dve umrli na porodu. Tretja in zadnja, Antonija po imenu, pa je preživela. Pri hiši se je rodilo kar nekaj otrok: trije dečki (Stanko, Ivan in Albin mlajši) in tri deklice (Antonija mlajša, Milka in Marija). Vrhovčevi so se trudili, da bi svojim gostom ponujali le najboljše; furmani, ki so zelo radi zahajali v ta »posvečeni gostinski prostor«, so gostilno povsod hvalili (za stavbo, kjer je danes stanovanjski blok, imenovan Ferantov vrt, so bili svoj čas zgledno urejeni hlevi).
Albinova žena Antonija, ki je imela gostilničarsko poreklo, je bila več kot zgledna gostilničarka. Znana je bila po tem, da je vsak dan prva prišla v kuhinjo. Potem ko so kuharice in druge delavke začele delati in je delo steklo, si je Antonija vzela urico ali dve, le redko tri, za opravke in druženje – med drugim je prijateljevala tudi z gospo Šumijevo, eno od lastnic slovitega ljubljanskega Šumija. Iz gostilne je tudi zvečer odšla zadnja. Dediči lahko povedo, da v tistih časih gostov niso metali iz gostilne, temveč so imeli odprto, dokler so bili gostje, ki so pili. Pogosto se je zgodilo, da je gospa Antonija gostilno zaprla krepko po polnoči. Zanimivost, ki se sliši neverjetno, je ta, da je imel Vrhovčev sin Albin mlajši že leta 1925 pravega harleyja davidsona, motor, na katerem so se dekleta zelo rada fotografirala. Nič manj zanimiva ni informacija, da je komaj 12-letna hčerka Tončka popolnoma pravilno vodila glavno blagajno. Pozneje je bila izredno spoštovana računovodkinja v Iskri – bila je zadolžena za izplačilo plač. Oče Albin je med drugim svetovno vojno, ko so Ljubljano okupirali Italijani, v veliki kleti skrival precejšnjo količino orožja. Domoljubi so zvito menili, da sovražnik na takem mestu že ne bo iskal orožja. Imeli so prav, čeprav bi Albina vseeno skoraj ustrelili, če se ne bi skupaj s številnimi študenti zanj postavili nekateri vplivni meščani, ki so v gostilno radi zahajali. Dokaj redna obiskovalca sta bila tudi pisatelj Fran Saleški Finžgar in arhitekt Jože Plečnik.
Leta 1954 je Vrhovčevo družino doletela nacionalizacija – imetje je prešlo v last in upravljanje gostinskega podjetja Vič; čez noč so morali pobrati vse, kar so imeli (razen gostilniškega inventarja), in oditi. Vrnili so se v skromno kmečko hiško v Dragomer, ki je bila premajhna za tako številno družino. Teta ene od današnjih lastnic je povedala, da so prvo zimo skoraj zmrzovali, tako hudo je bilo. Na poti v Dragomer so jim tisti, zaradi katerih so se selili, nalašč prevrnili voz, da se je razbil ves dragoceni porcelan. A so zdržali in leta 2004 dobili gostilno nazaj. A medtem so člani družine Vrhovec že našli svoje poklicne poti in se nihče ni odločil, da bi ponovno prevzel gostilno. Obnovili so jo, potem pa so jo dali v najem. Danes v njej gospodari najemnik Metod Šenk, ki se po najboljših močeh trudi, da bi ohranil dolgoletni sloves te znamenite ljubljanske gostilne.
Vrli kuharji in kuharice gostilne Pod lipo znajo pripraviti marsikaj okusnega: pršut in olive, domačo klobaso z domačo zaseko, vse vrste juh, jurčke na več načinov (z jajci, na žaru, s parmezanom), ajdove krape, zabeljene z ocvirki in kislo smetano (glej recept). Dobimo lahko kranjsko klobaso, golaž, vampe, obare, rezance, špagete in njoke z bolonjsko omako, na način carbonara ali pa s šparglji, tartufi, gamberi, pršutom in jurčki. Postrežejo nam lahko z lazanjo (mesno ali špinačno), idrijskimi žlikrofi, štruklji (slanimi ali sladkanimi), pečenicami in krvavicami z vsemi klasičnimi dodatki (zelje, repa, ocvirki), svinjsko ribico v teranovi omaki, ajdovo kašo, lignji na različne načine, postrvjo z blitvo in krompirjem, popečeno polento, vsemi vrstami solate in sladicami – štrudljem, palačinkami, sladoledom in že prej omenjenimi štruklji. Prezreti ne moremo niti najrazličnejših pic, po katerih ta gurmanska lokacija slovi že desetletja. Izbor pijač je raznovrsten, da se za vsakega najde nekaj, kar z lahkoto steče po grlu.
Kar milo se nam stori, ko pomislimo na čudovite večere pod znamenito lipo, ko se je lahko uživalo ob zvokih kitar Tomaža Pengova, Jerka Novaka in Igorja Leonardija. Z veseljem nagnemo kak vrček ravno prav ohlajenega piva v upanju, da bo gospodarjem še dolgo uspevalo ohranjati tisto, kar je in kar bo gostilno Pod lipo umeščalo med ljubljanske znamenitosti. Vse dobro želimo vsem, ki se trudijo iz dobrega delati vrhunsko, za kar si zaslužijo tudi moje skromno, a zato nič manj iskreno priznanje.
