Ampak, veste, v tem mogočnem možakarju se skriva velika duša. Ta krčmar, ki svoj poklic z vidno vnemo in veseljem opravlja že skoraj petdeset dolgih let, je človekoljub, da malo takih. Ko prideš v njegovo (no, njihovo) gostilno, ti da že ob prihodu vedeti, da si zanj – človek, ne le številka.
Šekoranjevi imajo res spoštovanja vredno tradicijo gostilničarstva, s katerim so se začeli ukvarjati na temeljih stavbe, kjer je današnja gostilna, stavbe, ki na svojem portalu nosi letnico 1793. To je bila kakopak furmanska gostilna in da so jo umestili ravno na mesto, kjer še danes stoji ter se bohoti v vsej svoji neprecenljivosti, ni nobeno naključje. Že od nekdaj pomnijo tod romarsko pot (na vzpetini Svete gore v bližini je kar pet cerkvic, tista Marijina pa naj bi bila prvič omenjena že leta 1265!), pa tudi živinski sejmi, ki so jih organizirali že pred več kot dvesto leti, so pripomogli, da so se nekdanji lastniki (omenja se družino Maluzov, ki pa je celotno območje dajala le v najem) odločili za postavitev mesarije in gostilne.
Stari ata Ivan Šekoranja je današnjo lokacijo kupil od trgovca Vračka, leta 1933. Še pred nakupom pa je ta izredno marljivi, delavni in sploh nadpridni možakar, ki se je dodobra spoznal tudi na vinsko trto in vinogradništvo, odprl trgovino v Krškem in se zagledal v Amalijo Balon, hčerko premožnega kmeta z Bizeljskega. Poročil se je z njo in mladoporočenca sta Ivanovo trgovino preselila v eno izmed Balonovih hiš. Sčasoma so se jima rodili trije sinovi: Ivan, Hugo in Franc, ki so ga vsi klicali Ferko. Vsi trije sinovi so bili zgledni celjski gimnazijci, a očetu Francu je vendarle uspelo nagovoriti Ferka, da je po njem prevzel gostilno.
Ferko je tik pred 2. svetovno vojno spoznal Miroslavo Škofovo, hčerko uglednega bizeljskega vinogradnika, ki je bil celo župan. Potem je prišla vojna in obe družini so izselili v Nemčijo (menda na Saško). Tam se je ljubezen med njima razplamtela, sad te ljubezni pa je bila hčerka Erika. Po vojni sta se vrnila domov in se kmalu poročila ter imela še dva otroka, hčerko Anico in sina Franca (letnik 1950), ki ga vsi kličejo – Sine. In ta vrli Sine se je leta 1964 odpravil v gostinsko šolo v Ljubljani, jo uspešno končal in leta 1967 prevzel gostilničarstvo pri Šekoranjevih. Njegov oče je umrl leta 1962, ko je bilo Sinetu 12 let. Roko na srce je imela oma Amalija glavno besedo vse do leta 1970, potem pa se je bolj posvetila svojemu vrtu, kar nekaj pozornosti in skrbi pa je namenila tudi domačemu vinogradu, ki še dandanašnji šteje vsaj 6000 »trskov«. Leta 1978 se je naš stasiti Sine poročil z izvoljenko svojega srca, Reziko Obrulovo, in ta čudovita gospa dobrega srca mu je rodila dva sinova, Marka in Francija, tako da se za ohranitev in razvoj gostilne ne gre prav nič bati. Ni vrag, da bo eden izmed obeh »fantovskih kerlcev«, ki po stasitosti prav nič ne zaostajata za očetom, nadaljeval gostilniško tradicijo.
Marsikaj zanimivega in hudomušnega se je zgodilo v letih obstoja te vrhunske gostilne, Sinetu pa je v spominu ostala tudi prigoda s silovito tečnim gostom, ki se je, dodobra podkrepljen z maligani, znašal nad popolnoma nič krivo natakarico. Na vse načine se ga je skušala otresti, a ji ni uspelo, vse dokler ni vmes posegel Sine in nagnal sitneža. Pa je ta pijani trapec odšel na policijsko postajo, da bi gostilničarja in njegovo »kelnarco« prijavil, češ da sta ga po krivici in surovo vrgla iz gostilne (policistu se je pridušal, da je bilo še prav posebno grobo prav omenjeno dekle). Alkoholizirani revež pa ni mogel vedeti, da bo naletel ravno na policista, ki je bil mož te natakarice… Zgodba je bila tako hitro končana.
Gostilna Šekoranja na daleč slovi po svoji pregovorni pristnosti, tudi kar zadeva gurmanske užitke vseh vrst. Če se kje jé domače, potem se pri Sinetu. Jamčim vam in še roko dam v ogenj za to izjavo oziroma za ta zapis. Njegove vrhunske salame, s katerimi je že večkrat zmagal na najrazličnejših tekmovanjih, so božji dar. Pa domači sir takisto, da o tlačenki in zaseki sploh ne izgubljam besed. V njihovi kuhinji znajo in zmorejo pripraviti malodane vse, še navaden časopis bi vam lahko pripravili tako okusno, da bi ga z veseljem pojedli. No, pa šalo malce na stran. Njihov zlatorumeno skorjasto zapečeni prašiček je kot mana iz nebes, pečena račka z mlinci, ocvrti piščanec pa koline vseh vrst z vsemi običajnimi pritiklinami prav tako. Odlične so tudi polnjene svinjske (ne telečje!) prsi, govedina iz juhe s hrenom, pa prav posebna puranja rulada in vse vrste divjačinskih specialitet (še kako se pozna, da so fantje kleni člani zelene bratovščine). Tu so še štruklji (slani ali sladki) in bizeljska gibanica (glej recept!), pa obare, vampi, bograč in navadni ali divjačinski golaž s kruhovim cmokom ter seveda solate vseh vrst. Vse skupaj je oplemeniteno z domačimi žganjicami in izvrstnimi, tako bizeljskimi, avtohtonimi vini kakor tudi z drugimi vinskimi dobrotami najrazličnejših vinorodnih pokrajin. Da ti pamet zastane, bi porekli gostje iz bližnje Hrvaške, ki prihajajo k Sinetu že več desetletij. Sine je skupaj s prijatelji resnično ogromno pripomogel k meddržavnemu sosedskemu sožitju.
Če vsemu dodam že omenjeno Sinetovo (pa tudi vseh drugih) človeško toplino in če vse skupaj zašpilim z iskreno pohvalo Rezikini kuharski bravuroznosti in nikakor ne pozabim srčnosti obeh sinov, potem je slika, ki ima podnapis gostilna Šekoranja, popolna. Nikarte popuščati, dragi Sine in družina. To, kar počnete že desetletja, je vsega globokega spoštovanja vredno in je svetal zgled vsem, ki v srcih dobro mislimo. Bravo in še bravissimo povrhu!
