Regrat na mizo!

Letos je pomlad prišla bolj ali manj točno, tako rekoč po voznem redu. Zvončki in trobentice za dan žena, prav okoli gregorjevega so začele opazneje prepevati ptice… To pa je hkrati čas, ko v naravi poženejo ravno tiste zeli, ki jih sladokusci z občutljivejšimi jeziki čakamo vse leto. Poleg čemaža, kopriv in na Obali kmalu tudi divjih špargljev se na travnikih bohoti regrat. Vsako leto v tem času je na njih opaziti sklonjene postave, ki s pipci v svoji spretnejši roki rijejo po zemlji ter v cekar v drugi roki nežno zlagajo zelene šopke regrata. To okusno spomladansko travniško zel, nabrano na tak način, jemo tako rekoč brezplačno. Mlad regrat je najokusnejši v solati s krompirjem, jajci, česnom, kisom in oljem, lahko pa ga pripravimo tudi drugače. Že res, da lahko regrat kupimo na tržnici ali v trgovini, celo tudi gojenega, ampak pravi ljubitelj regrata, ki se na to okusno delikateso poda v gostilno, kjer jo tudi pošteno preplača, žal pogosto razočarano podpre glavo nad skledo utrujenega zelenega perja, nabranega ob kdove kateri cesti. Najboljši in edini zares okusni so drobni mladi listi temnozelene barve, a zanje se je treba bolj potruditi. Kdor jo tu in tam mahne v naravo, zagotovo pozna kakšen skrit travnik, že leta opuščen pašnik ali njivo, ki jo že dolgo prerašča plevel. Takšnih pri nas žal (in na srečo ljubiteljev travniških zelišč) ne manjka. To so površine, ki jih že nekaj časa ni nihče gnojil ali škropil s pesticidi in so zato kar najbolj primerne za nabiranje zdravega regrata. Zanimivo je, da ga na način, kot ga pripravljamo v naših krajih, s krompirjem, jajcem, česnom, oljem ter kisom, ne pripravljajo skoraj nikjer drugod po svetu. Lahko bi rekli, da je to naša posebnost, ki se ji čudijo in so nad njo večinoma silno navdušeni prišleki od blizu in daleč. Regrat pa lahko uživamo tudi v juhah, rižotah in številnih drugih jedeh, ki bi jih sicer pripravili z regratovimi udomačenimi sorodniki – cikorijo, radičem… Kot solato so ga prvi začeli uporabljati Italijani v 17. stoletju, po napoleonskih vojnah. Takrat je nastopila lakota in so ljudje poskušali jesti marsikaj, česar prej niso bili navajeni, med drugim številne divje zeli, ki so jih lahko nabrali v naravi, tudi regrat. Tako se je njegova uporaba razširila in zaradi dobrega okusa obdržala vse do danes. Svež regrat vsebuje več vitamina A kot korenje in premore še kopico drugih zdravilnih učinkovin. Zanimivo je tudi njegovo angleško ime dandelion, ki so ga Britanci slišali pri Francozih in slišano zapisali po svoje. Po francosko namreč dent-de-lion, kot se tam imenuje regrat, pomeni levji zob. Listi mladega regrata so namreč tako ostro nazobčani, da je videti, kot bi od strani opazovali zobe v levjem gobcu. Podobne predstave so imeli Nemci, ki so to divjo travniško zel označili za löwenzahn, kar pomeni isto kot dent-de-lion, a kdo se je tega domislil prvi, ni povsem gotovo. Verjetno Francozi, ki so zaradi svojih kolonij poznali več sveta in so tudi prej spoznali leve. Nemci mu sicer pravijo tudi kuhblume, kravja roža, v kulinariki pa ga niti ne spoštujejo kaj prida, razen po tem, ko to rožo pomalica krava in se ta znajde na krožniku. Nekoliko naprednejši so Britanci, ki rumene regratove cvetove pomočijo v tekoče slano testo, pivsko ali kakor za palačinke, jih ocvrejo, nato pa primejo za steblo in pohrustajo. Imenitna domislica, ki bi jo veljalo poskusiti tudi pri nas, ko bodo travniki od teh cvetov vsi rumeni. Italijanska specialiteta je topel dušen regrat (kakor blitva, radič ali cikorija) s primešanimi poširanimi jajci ali jajci na oko ter nastrganim parmezanom. Ampak spomladanskega regrata je za takšne kuharske vaje pravzaprav škoda, zato ga pri nas pripravljamo večinoma v solati, kot že omenjeno. Eden od tradicionalnih načinov je s popraženo slanino, ampak tako žal precej zakrijemo izjemen regratov okus. V času, ko je na razpolago svež čemaž, lahko neprekosljivo regratovo solato pripravimo z njim. Torej regrat s krompirjem, narezanim čemažem in morda trdo kuhanimi jajci, zabeljen z bodisi olivnim bodisi bučnim oljem, domačim vinskim ali pravim kisom iz jabolčnika in soljo. Prav dobra je tudi omleta iz prepeličjih jajc (povprašajte pri kmetih, nekateri jih prodajajo res ugodno), ki jo nadevamo s svežim regratom in nastrganim parmezanom ter preganemo na pol. Zdaj pa brž pipec v roke in na travnik!