Več kot tisoč vseh udeležencev, od tega 900 igralcev, 80 konjev in en osliček – to so impresivne številke letošnje postavitve Škofjeloškega pasijona. Od Žirov do Poljan, od Železnikov do Škofje Loke, od Reteč do Žabnice prihajajo nastopajoči, prava Loka iz časov freisinških škofov torej. Dvajset prizorov, štiri prizorišča, osem ponovitev in 30.000 pričakovanih gledalcev. Spektakel brez primere, a hkrati globoka in duhovna predstava.
Biblija v živo in časovni stroj
Pred prvo procesijo po mestu, predgeneralko, je bilo v stari loški vojašnici kot sredi mravljišča. Vojaki s helebardami, papeži in škofje, angeli in vražički, bičarji, nosači, križonosci, puščavniki, mrtvaki, Smrt in seveda Kristusi, pravzaprav enajst njih. Kot Biblija v živo – ali pa neki čuden izhod iz časovnega stroja, ko gre angelček tik pred odhodom še na stranišče, farizej pokliče mamo, Hudič spije še eno pivo, Kristus pa ves ta čas visi na mobilnem telefonu. Zadnja navodila redarjem, vrvež v številnih garderobah, izgubljeni kostumi, založeno besedilo, gneča pri maskerkah, živčnost pri sicer sila umirjenem režiserju.
Vse to še nekaj minut pred odhodom prvega prizora, ko na sceno stopi »ta pravi« pater, gvardijan škofjeloškega kapucinskega samostana Jožko Smukavec, ki hrani prvo dramsko besedilo v slovenskem jeziku, Škofjeloški pasijon patra Romualda iz 18. stoletja. In umiri prav vse. »Zahvalil bi se rad Zemlji in Bogu in vsem nastopajočim,« zbrane nagovori pater in zavlada smrtna tišina, ko za pasijon zmoli en očenaš, pa še zdravomarijo za dobro mero. Blagoslovi prisotne in pasijon in peklenščki v ozadju se zaderejo: »Peče!« Vživeli so se v vlogo, kot jim je pater minuto prej položil na srce.
Predpremiera za domačine
Papeški legat, Ivan Kokalj z Brezij pri Tržiču, je eden redkih Neločanov v uprizoritvi. Da lahko sodeluje v tem spektaklu, se lahko zahvali imenitni, prav papeški podobi in seveda konju, ki je del 80-članske pasijonske konjenice. V maski poskrbijo za to, da mu čepica ne bi padla z glave. »Z velikim veseljem in spoštovanjem do pasijona sodelujem. Gre za veliko čast, ki se je zavedamo vsi prisotni,« bistvo povzame Ivan Kokalj, ki ga kasneje na Glavnem trgu, kjer se je zbralo ogromno gledalcev, pozdravimo že v drugem prizoru. Predpremiera je bila predstava za domačine in »žlahto« nastopajočih. Režiser Milan Golob je zavzel pozicijo pod – kako simbolično – kužnim znamenjem sredi mesta. Veliko ni šlo narobe. Podrobnosti, kot je pravočasen prihod ali postavitev na odru, bodo do sobotne premiere urejene.
Dvajset minut je potrebnih do prvega prizorišča, predstava bo trajala skoraj dve uri, sprevod mimo vseh štirih prizorišč še uro dlje. Silen napor za nastopajoče? »Jaz temu ne morem reči napor. Gre tako za zadovoljstvo in hkrati za veliko odgovornost. Vsi to čutimo. Zame je igranje v pasijonu brskanje po poteh mojih sposobnosti. Pasijon povezuje ljudi. Sploh nas, ki imamo to možnost sodelovati,« je povedala Tatjana Benedičič iz Železnikov, sicer prvi Kristusov angel v enajstem prizoru. »Jezus 'ma vas rad,« zakliče eden od igralcev, premikajoč se proti raju, prvemu prizoru, kjer »se dobro je in so lepe punce«, kar je tak tipičen pasijonski humor udeležencev.
Za fantastično masko skrbi skupina 23 maskerk. Dve uri traja, da poskrbijo za več kot 150 igralcev, nekatere maske, sploh trpeče prodane duše, Kristusi in Lucifer, so sila zahtevne. Maskerke vodi Klara Leben Kušar, ki pravi: »To je čisti užitek in velikanski izziv. Prava strast je delati pri pasijonu.«
Pasijon gre iz roda v rod
Matej Šubic iz Železnikov je »starosta« pasijonskih Kristusov, ki v igri vidi tudi duhovno in versko sporočilo. »Sam sem že krepko presegel Kristusova leta. Sin je star 17 let in zabičal mi je, da bom letos zadnjič Kristus, čez šest let me želi naslediti.« Tako gre to – iz roda v rod. Ponosno. Drugačno »kariero« ima za seboj Pavle Habjan z Gabrške Gore. Sprva je bil nosač, nato farizejski vojak, zdaj je že drugič Samson. »Bi si pustil pravo brado, pa mi žena ni pustila. Morda pa prihodnjič.« Eden od Kristusov je tudi Klemen Stegu iz Svetega Duha, ki je pri pasijonu sploh prvič – pa ima že kar »glavno« vlogo: »Pasijon je naš ponos, je velika stvar! Je več kot gledališka igra. Pred šestimi leti sem šel gledat ta spektakel, s predstave pa odšel pod globokim vtisom sporočila vstajenja. Danes sem del tega in šele kot igralec se v celoti zaveš, del kako velike zgodbe si.«
Morda, če ne kar zagotovo, ima najtežjo vlogo njegov »kolega« v Kristusovi podobi Vid Marenk iz Škofje Loke. Ko so gledalci proti koncu predstave zmrzovali v bundah, je kot Jezus popolnoma gol visel s križa. »Ja, to je pravi pasijon. To je Kristusovo trpljenje. Ampak bom zdržal.« Pasijon je za gledalce, ampak v prvi vrsti za pasijonce, je pred dnevi v posebnem pogovoru za Dnevnik dejal režiser Milan Golob. Po zgolj enem popoldnevu druženja z njimi je mogoče le pritrditi njegovim besedam.