Gre za Kristusovo zgodbo o odrešenju, o človekovem grehu, ki ga Jezus Kristus prežene in premaga. To je zelo svetlo sporočilo vsakega pasijona. Sporočilo škofjeloškega pa je zavedanje, da gre za velik ponos Škofjeločanov, govorim tako o sedanjih kot o tistih leta 1721, se pravi v 18. stoletju, da lahko izrekajo to sporočilo veselega oznanenja. Dokaz za to so tisti prizori, ki so sicer vstavki, vsadki, ki nekaterim delujejo kot tujki ali nepotrebna motnja v pasijonski zgodbi. Meni pa so prav ti prizori najljubši. Ključni prizor je zame tisti, ko se predstavijo celine. Igralci, ki igrajo posamezne kontinente, spregovorijo. Celine s tem personificirajo, pasijon postane svetovljanski, širok. Škofjeločani se ne mečejo v Kristusovo zgodbo, pač pa so pričevalci, so ponosni, da lahko to zgodbo naredijo. Prizor s celinami daje dodatno razsežnost, Loka in z njo Slovenija se vklaplja v širšo, globalno zgodbo. Se pravi, da hoče biti pasijon moderen, odprt, povezovalen. Zato moramo zanj neprestano skrbeti, da ga ne umažemo, da pride ven res samo njegovo glavno jedro. Zgodba Škofjeloškega pasijona je sicer zelo obča in se pojavlja v različnih interpretacijah. Zame je bila njegova interpretacija velik preizkus. Spoznati sem ga moral s tehničnega in filozofskega vidika. A dokler ga ne začneš ustvarjati z igralci, ne moreš biti gotov, ali ima neko srž, neko živost, kar bi ga naredilo za dobro dramsko delo. Izkaže se, da je Škofjeloški pasijon izrazito dobro dramsko delo. Ima dramaturgijo, pripoved. Ogromno je sicer balasta, spektakla, baročnih vsadkov. Pasijon je pojedina čutov. To je moralo biti bombastično takrat v 18. stoletju in še vedno je, pa čeprav živimo v času, ko mora biti vse bombastično.
Kako pomembni so nastopajoči? Gre za prostovoljce, za katere je nastopati v pasijonu tudi posebna čast.Izjemno hvaležni moramo biti Ločanom oziroma vsem pasijoncem, ki žrtvujejo ogromno svojega časa za vaje, priprave in ga bodo tudi za nastope. Tu so zaradi svoje želje in moja naloga je, da jim omogočim čim boljše soustvarjanje pasijona, saj ga oni najbolj čutijo, živijo. Zame je pasijon v prvi vrsti za pasijonce, nato šele za obiskovalce, saj so pasijonci tisti, ki prenašajo svoje občutke in doživetja naprej.
Rekli ste, da je osnovno sporočilo pasijona svetlo. A sama predstava je precej temna, ogromno je trpljenja, strasti, celo krutosti.Če bi bilo ves čas samo svetlo, potem bi gledali pocukrani kič. Tudi Romuald je razumel ta kontrapunkt znotraj uprizoritve. V Škofjeloškem pasijonu tudi ni konca s Kristusovim vnebovzetjem. Mi torej ostanemo v res teh najbolj temačnih, razcapanih trenutkih Kristusovega trpljenja. Ampak razumevanje celotne predstave se dogaja na širšem obnebju. Za to pa po mojem mnenju poskrbijo angeli, ki vnašajo znotraj materialnega, človeškega, mesenega trpljenja dodatno filozofsko, če hočete teološko dimenzijo. Odpirajo dodatno razumevanje teh prizorov, saj znajo angeli pogledati s širše perspektive, ki se razpenja onkraj življenja. Zelo se trudimo z igralci, ki igrajo angele, da skrbijo za ohranjanje dostojanstva angela, ki je varuh, ki je božji sel, a je le pričevalec, ni tisti, ki moralizira. Oni morajo ohraniti to sporočilnost, da se po trpljenju življenje odpre v blagostanje, v odrešitev.
Ali bo neki povprečni gledalec, zdaj ko vas poslušam, sploh lahko spremljal pasijon brez »gledališkega lista«? Bo zgolj spremljal spektakel?To moje prepričanje, da je konec svetel, sem interpretiral z dodatno pesmijo na koncu. Ta umetniški, glasbeni zaključek je poudarjen in jasen. Tako kot so angeli nad prizorom, poskušam med predstavo obarvati tisto, kar vidiš v igranem, bibličnem delu. Tak primer je krvavi pot, a angeli Kristusa v tistem trenutku mirijo, ga hrabrijo. Tudi nas bi morali ti angeli navdihovati z občutkom – vse bo v redu.
Predstava je večplastna. Treba jo bo spremljati zbrano...Da, pasijon ni enostavna predstava. Tako logistično kot vsebinsko. Predpostavlja se, da nekaj o pasijonu človek že mora vedeti. A skupaj z igralci smo tekst res skušali razumeti na človeški ravni. Boril sem se proti stereotipnim metodam.
Že, že. Ampak gre za amaterje in tudi trpljenje je pač trpljenje, tega se ne da zaigrati nestereotipno.Saj že to je veliko, da igralec spozna, da je Kristus samo človek in da je njegovo trpljenje človeško, ne pa božansko. Mi Slovenci imamo zelo ponižno podobo Kristusa in krščanstva in s tem se celo hvalimo. Pa morda to ni čisto prav. Gledal sem pasijon na Češkem in tam je bil Kristus predstavljen kot akcijski junak. Mi pa dostikrat preveč jadikujemo. Škofjeloški pasijon je po aristotelski definiciji komedija. Ker ima pozitiven zaključek. Ni tragos. Prepričati o tem nekoga, ki zdaj gleda to predstavo, pa je težje.
In kakšen bo potem loški Kristus?Ah, mi jih imamo enajst. V glavnem bo pa tepen. Zaradi teksta loškemu Kristusu ne damo dosti možnosti. Škofjeloški pasijon je nastal iz običajne procesije. Romuald je potem doprinesel vplive in zglede številnih evropskih pasijonov. Tekst so, to sem zdaj že prepričan, sooblikovali tudi takratni igralci. On je potem to zapisal, kar je vidno iz različnih govoric, narečij, ki so v pasijonu, a jih Romuald ni obvladal.
Kaj lahko vsak gledalec pričakuje, doživi ob predstavi? Bodisi verujoči bodisi neverujoči?Startali smo iz človeškega razumevanja pasijona kot gledališke igre. Tukaj je ta uprizoritveni element, ki je lasten gledališču in ki ljudi emotivno povezuje z igralci. Tako lahko gledalci, tudi če ne razumemo besedila, začnemo čustvovati in tako podzavestno dojamemo sporočilo. Pri tem skušamo biti zelo neposredni, v vsakem liku zato iščemo njemu lastne razsežnosti. Zato je tako pomembno, da tudi Kristusa jemljemo kot človeka.
Kako težko je bilo izbrati »pomembne« vloge med 950 prostovoljci?Imel sem srečo. Nekaj je bilo že ustaljenih skupin in starih igralcev in ti so že med seboj vedeli, kdo je za kaj primeren. Pol je pa novih; stari so pomagali pri izbiri. Preostale sem spoznal prek pogovorov, si zapisal občutke in potem človeka po občutku porinil v neko vlogo. Zdaj smo prišli do točke, ko mi igralci že zelo zaupajo, ogromno se pogovarjamo, veliko je njihove iniciative. Mojega klasičnega režiserskega dela je pa tako in tako le pet odstotkov vsega časa, ki ga namenjam pasijonu. Pa sem še preveč rekel.
Lahko se pogovarjava še ure o sporočilnosti pasijona, umetnosti in duhovnosti, ampak gre tudi za spektakel in turizem. Kako vi vidite te različne vloge pasijona za družbo, okolje?Vpletenih je več deležnikov in vsak ima tudi svoje zahteve in pričakovanja. Občina uprizoritve sploh omogoča. Kapucini skrbijo za duhovno konstanto pasijona, zato sem z njimi tudi v stalnem kontaktu. Turistični vidik je vidik škofjeloške identitete. Škofja Loka s pasijonom gradi svojo predstavnost in s tem koristi tudi Sloveniji. Najpomembnejši pa je vidik pasijoncev. Tu gre za veliko razsežnost prostovoljstva.
Ti nastopajoči prihajajo iz vasi, ki so bile nekdaj del loškega gospostva. Med njimi pa so velike razlike.Prepričan sem, da je pasijon živel tudi tistih 70 let, ko se ga ni uprizarjalo. To ozaveščanje pasijona je bilo treba le utelesiti.
Unesco je vlogo za uvrstitev Škofjeloškega pasijona med nesnovno dediščino zavrnil prav zaradi pomanjkanja kontinuitete uprizarjanj.Unesco je tako velika zadeva, da si, po pravici povedano, takrat sploh nisem želel uvrstitve na seznam. Bi bilo še večje breme. Bilo pa bi upravičeno in veliko darilo Škofji Loki. Škofjeloški pasijon je posebnež, ima svojo identiteto, ki jo zaradi naše skromnosti morda celo napačno razumemo, kot da gre za skupek idej drugih pasijonov, da je Romuald zgolj jemal vzore od drugje. To je sicer res, v njem so germanski, primorski, slovanski principi. Teh elementov se moramo zavedati in ne smemo zgolj reči, da smo jemali. Dober umetnik nikoli ne krade, pač pa izkoristi tisto, kar se mu ponuja. To je naredil Romuald. Če se potrudimo razumeti, zakaj je tukaj toliko vplivov, dojamemo, da gre za samostojno umetniško delo, na katerega smo lahko zelo ponosni.
Je prav, da ga uprizarjamo na šest let?Težko vprašanje. Da. Naj bo tako.
