Te so pošteno dvignile prah in predvsem v vrstah politikov sprožile tudi val ogorčenja. Do neke mere verjetno celo upravičenega, čeprav je bolj kot pretirano hollywoodski pristop policije pri tem v oči bodlo dejstvo, da politiki ob vsaki priložnosti kot nekakšno mantro ponavljajo željo po čim uspešnejših organih pregona, ko se pod drobnogledom preiskovalcev znajdejo sami, pa brskanje po lastnih domnevnih nečednostih nadvse hitro in lahkotno ocenijo kot pretirano in nepotrebno. Kar kaže vsaj na to, da za hrbtom ob ponavljanju teh manter vedno držijo tudi figo. Kdor dvomi o takšni oceni, si lahko mnenje o njihovi iskrenosti ustvari tudi na podlagi finančnih in kadrovskih virov, ki jih mora za uspešno delovanje organov pregona zagotavljati politika – že leta se namreč dogaja, da taista politika na vseh koncih »obrezuje« policijo in tožilstvo ter s tem zmanjšuje možnosti za njuno uspešno delo.
Prav zares poučno je bilo poslušati tudi izjave nekdanje premierke in ljudi iz njenega kroga o nepotrebnosti hišnih preiskav, češ da bi lahko preiskovalci vso dokumentacijo o postopku kandidature za mesto evropskega komisarja dobili kar od vlade ali protikorupcijske komisije. Čeprav je popolnoma jasno, da je kriminaliste in tožilstvo zanimala predvsem korespondenca med Bratuškovo, njenimi sodelavci in še kom, ki naj bi se dogovarjali o njeni kandidaturi, s čimer bi najlaže dokazali obstoj kaznivega dejanja. Kdor v tem početju preiskovalcev išče teorije zarote, jih bo verjetno tudi našel, saj je vprašanj in tudi nenavadnih podrobnosti resnici na ljubo kar precej. Prav gotovo bi se dalo pri vsem skupaj kaj reči tudi o potencialni politični motiviranosti preiskav, a je verodostojnost vseh tovrstnih namigov za zdaj nemogoče oceniti; morda bo k jasnejši sliki zadnjih dogodkov prispeval čas.
A ne glede na vse se je vendarle težko izogniti občutku, da je šlo v primeru Alenke Bratušek tudi za nekakšen šov, namenjen občinstvu, ki se je zadnja leta navadilo, da nedotakljivih ni več. Kako si drugače razložiti dejstvo, da se ob vseh resnih primerih gospodarskega kriminala, korupcije in kriminala belih ovratnikov z neuspešno kandidaturo nekdanje premierke za evropsko komisarko ukvarja elitna skupina kriminalistov Nacionalnega preiskovalnega urada, ki naj bi preganjali najtežja kazniva dejanja organiziranega in gospodarskega kriminala? Kot da ni dovolj drugih zahtevnih primerov, ki terjajo vso njihovo pozornost in znanje. Očitno gre policija v želji po uspehu in opaznosti včasih vendarle predaleč. Tudi v tem kontekstu si je namreč mogoče razložiti dejstvo, da se hkrati s policisti ali celo pred njimi na mestu preiskav včasih znajdejo tudi novinarji in fotoreporterji.
