Stal sem pred rumeno zgradbo vatikanske pošte, petdeset metrov stran od zasebnih prostorov papeža Frančiška, in gledal oznanjenje. Prizor je bil za bogove. Na vogalu Ulice Angelskih vrat in Ulice svete Ane so stali dva policista in ena policistka v uniformah posebnih protiterorističnih enot. Neprebojni jopiči, berettina devetmilimetrska brzostrelka, vojaški škornji in cel arzenal bomb, konzerv solzivca in lisic, navešenih okoli pasu in na prsih. V Rimu so imeli zaradi napada na tri karabinjerje protiteroristični alarm, policija v težki opremi se je sprehajala okoli uradnih zgradb. Bilo je prelepo torkovo popoldne in popoln mir. Policisti so sproščeno gledali okoli in klepetali.
Po Ulici svete Ane, ki mimo Ulice Pija IX. pelje naravnost do vatikanskih vrat, je pritekel Afričan. Tekel je z dolgimi koraki kenijskih maratoncev in se nervozno oziral nazaj. Na vsaki roki je imel navešenih deset ali petnajst torb znamk Louis Vuitton, Prada in Michael Kors. Videti je bilo, kot da po cesti teče izložba trgovine s turškimi ponaredki na Baščaršiji v Sarajevu. Prvi zakon globalizacije. Cena iste stvari se spreminja v odnosu do kraja in hitrosti gibanja. V Turčiji narejena francoska torbica v Sarajevu stane trideset evrov, ista v Turčiji narejena torbica v Lafayette v Parizu stane 600 evrov, v Rimu te lahko stane glavo. Za Afričanom sta namreč pridrvela dva motorja za motokros MV augusta z dvema policistoma v civilu na vsakem. Eden od policistov, ki je sedel na zadnjem sedežu, je imel na eni roki že naloženih osem torbic Michaela Korsa v različnih barvah.
»Buttale per strada!« je za Afričanom kričal policist na prvem motorju. »Vrzi jih na cesto!«
Stavek ni imel nobenega smisla, zato se je Afričan izogibal motoristom in je tekel med parkiranimi avtomobili. Zakaj bi nove ponarejene torbice najpopularnejših svetovnih znamk metal proč? Zdelo se je, da bo uspešen in da bo zbežal. Vendar je z druge strani Ulice Angelskih vrat trznila protiteristična enota in stekla proti bežečemu Afričanu. Bil je visok, vendar bi panika zagrabila tudi bistveno večjega človeka. Štirje policisti na dveh motorjih in trije pripadniki posebnih enot so tekli proti njemu. Ustrašil sem se, da bom priča enemu tistih prizorov, ki jih človek gleda med demonstracijami v Kairu, ko en Afričan leži na tleh, sedem policistov pa ga tepe. Vendar je odvrgel torbice na tla in stekel naprej v Milostno ulico. Vedel je, kaj dela. Takoj ko je odvrgel torbice, je nekoliko upočasnil korak in se ni več nervozno oziral nazaj. Policisti pa niso stekli naprej, ampak so začeli pobirati torbice in paziti. Ena je padla pod parkiran avtomobil, protiteroristični policist je z eno roko nazaj tiščal brzostrelko, z drugo pa vlekel torbico izpod koles. Afričan jih sploh ni zanimal. Le zakaj ga niso aretirali? Torbice so bile brez vrednosti, on pa dragocen, če je sedem policistov teklo za njim, dokler ni odvrgel tovora. Ne, ne. Drugi zakon globalizacije. V pretoku ljudi in blaga ima blago večjo uradno vrednost od ljudi, tudi če je njegova neuradna vrednost zanemarljiva?
Odgovor je prišel z neba na postaji Radio 24. Ta spada k časopisu Il Sole 24 Ore, čigar lastnik je združenje italijanskih industrialcev. Tam so v tonu vremenske napovedi poročali, da je v noči s ponedeljka na torek italijanska mornarica pred sicilsko obalo iz morja potegnila 1000 brodolomcev, ki so potovali s tremi barkačami. Ena se je zaradi prenaloženosti obrnila, iz morja so potegnili tudi deset trupel, še štirideset ljudi pa so sopotniki pogrešali. Vse preživele so odpeljali v Augusto na Siciliji, kjer so jih oskrbeli v zbirnih centrih. Lani se je v Sredozemlju utopilo vsaj 1900 migrantov, 165.544 pa jih je srečno prišlo na obalo Sicilije. Letos jih je do prejšnjega torka 8918 prišlo v zbirne centre. Do konca leta jih bo več kot 200.000. Konec zgodbe.
Ampak kaj se potem zgodi z vsemi temi ljudmi? Augusta je majhno mesto in na njenih ulicah, na njenih ulicah ni nič več Afričanov in Arabcev kot v drugih majhnih italijanskih mestih. Tudi zbirni centri niso natrpani. Kam izginejo? »Mi jim pokažemo kopalnico, damo jim sveže perilo, posteljo za dan ali dva in nekaj denarja. Potem jim pokažemo pot do železniške postaje,« mi je enkrat nekoliko šepetajoče povedal humanitarni delavec na Siciliji, ker to ni uradna politika, ampak tako se dela. Vsi ti stotisoči se razselijo po Evropi. Če bi hoteli zadržati migrante, bi potrebovali koncentracijska taborišča. To pa je predrago in že v Italiji zares slabo izpade.
Tretji zakon globalizacije pravi, da je pretok ljudi svoboden, dokler je cenejši od omejenega pretoka. Če preživiš pot čez Sredozemlje, te bomo pobrali iz vode in te ne bomo preveč ovirali na poti v severno Evropo. Vendar potuj brez torbic Louisa Vuittona, Michaela Korsa in Prade. Drugače bomo torbice vzeli, tebe pa vrgli nazaj v morje.
Zato migranti potujejo brez prtljage.
