Po slabih šestih mesecih Cerarjeve vlade je odstopil že drugi minister – po gospodarskem ministru Jožefu Petroviču včeraj še ministrica za izobraževanje Stanka Setnikar Cankar. Odnesel jo je Supervizor, natančneje razkritje, da je od aprila 2004 za avtorsko in podjemno delo prejela dobrih 636.000 evrov, večino tega denarja (541.848 evrov) od ljubljanske fakultete za upravo, ki ji je štiri leta tudi načelovala.
Setnikar-Cankarjeva je prepričana, da ni storila nič nezakonitega ali neetičnega, a na vprašanja novinarjev včeraj ni bila pripravljena odgovarjati. Pojasnil, kako je lahko poleg redne službe prejemala še po skoraj 5000 evrov neto na mesec, tako nismo dobili. Za odstop z mesta ministrice se je po lastnih besedah odločila, ker zaradi političnih posledic omenjenih razkritij ne bi mogla opravljati svojega dela. Premier Miro Cerar je ponujeni odstop sprejel. Ministričino včerajšnjo odločitev je ocenil kot etično. Njene pretekle zaslužke pa je pospremil z besedami, da je s svojim dodatnim delom prejela za slovenske razmere precej velike zneske. Pozornost po njegovem vzbuja tudi to, da jih je prejemala s fakultete, na kateri je bila zaposlena oziroma jo je vodila. Kdo bi lahko nasledil Setnikar-Cankarjevo, še ni znano, je pa Cerar poudaril, da se »ponuja kar nekaj možnosti«.
Težko bi se pogajala s sindikati
Odstop Setnikar-Cankarjeve je včeraj med drugim pozdravil predsednik koalicijske stranke DeSUS Karl Erjavec. Po njegovi oceni bi se ministrica s takšnim bremenom, kot se ji v javnosti očita, v zaostrenih pogojih zelo težko dobro pogajala s sindikati. Predsednik visokošolskega sindikata Marko Marinčič sicer teoretično dopušča možnost, da je bilo v primeru bivše dekanke vse zakonito, a osebno o tem dvomi. Kot pravi, zakon natančno določa, koliko lahko znaša redno in dodatno delo profesorjev. V nobenem primeru ne more nihče opraviti toliko ur, da bi lahko ob enaki tarifi, kot velja za redno delo, v desetih letih zaslužil 600.000 evrov. »V tem primeru bi moral posameznik poleg rednega osemurnega delovnika delati še 18 ur na dan, in to na devetih različnih lokacijah,« je odločen Marinčič. Devet lokacij omenja, ker so iz ljubljanske upravne fakultete sporočili, da je fakulteta izvajala študijske programe na toliko lokacijah, zunaj rednega delovnega časa, tudi ob sobotah.
Po mnenju glavnega tajnika SVIZ Branimirja Štruklja gre za dva svetova: prvi je mandarinska struktura na univerzi, ki očitno nadzira tok denarja in lahko zase ustvarja ogromne zaslužke, drugi pa je običajna realnost. Na primer realnost asistenta z doktoratom, ki dela veliko in ima nekaj več kot tisoč evrov neto plače na mesec.
»Bojim se, da bo sporočilo te zgodbe napačno razumljeno, in sicer da je na univerzi preveč denarja in da ljudje delajo premalo, zato bi jim bilo treba še nekaj vzeti. Dejstvo je, da univerze skrajno težko poslujejo, ko govorimo o petem letniku, kontaktnih urah...« Po Štrukljevem prepričanju bi bilo najslabše, če bi odstop Setnikar-Cankarjeve zakril pravi problem: kako in na kakšen način se ravna s sredstvi, kako so razporejene pedagoške obremenitve, kaj je z raznimi zasebnimi s. p., ki jih imajo nekateri profesorji za to, da prelivajo denar iz javnega sistema na svoje račune... Dodaja, da je sedaj pravi trenutek, da se to razčisti.
Za Štruklja je sicer ravnanje Mira Cerarja najmanj toliko sporno kot ministričino. Premier, ki je v nasprotju s Setnikar-Cankarjevo služil prek svojega svetovalnega podjetja, je namreč po podatkih Supervizorja v zadnjih dvanajstih letih zaslužil 353.337 evrov. Od tega mu je državni zbor nakazal 227.999 evrov. Cerar je očitke o svojih honorarjih iz časa, ko je bil še profesor na ljubljanski pravni fakulteti, zavrnil, češ da je vse podatke o svojem dodatnem delu in vseh zaslužkih javno predstavil že v času volilne kampanje, zato ne vidi ustrezne primerjave. Drugačen je bil po njegovih besedah tudi način, kako je prihajal do dohodkov.
Strokovnjak za upravno pravo Gorazd Perenič v zadevi Setnikar-Cankar opozarja, da ne bi bilo sporno, če bi predavatelj sklenil avtorsko pogodbo za kakšno drugo dejavnost, na primer slikanje, računalniško programiranje. Sporno pa bi bilo lahko, če avtorsko pogodbo sklene za enake naloge, kot jih opravlja v času službe. Postavlja se mu tudi vprašanje, zakaj je bila, če je šlo za ločeno dejavnost, izbrana prav Setnikar-Cankarjeva. »Glede na višino zneska bi verjetno morali tako kot pri javnih naročilih izbirati med različnimi ponudbami. Če so bili določeno delo sposobni opraviti le zaposleni na fakulteti, pa ne razumem, zakaj ni bilo to vključeno v njihovo redno delo,« pravi Perenič, ki tudi opozarja, da se pri avtorskih pogodbah izogneš precejšnjemu delu plačila prispevkov, na primer za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Zato se mu postavlja še vprašanje, ali so bile zadeve davčno povsem čiste.
Večja transparentnost za večjo porabo javnega denarja
»Iz številnih razlogov lahko sklepam, da gre za zlorabo osebnih podatkov in za neobjektivno obveščanje,« se je včeraj očitkov branila odhajajoča ministrica. Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik ji glede javnosti podatkov ne daje prav. Izpostavlja člen zakona, ki dostop do informacij dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev ali za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca. »Večje porabe javnega denarja terjajo tudi večjo potrebo po transparentnosti. Osebe, ki prejemajo javni denar, morajo računati z zahtevami po transparentnosti in nižjem pričakovanju zasebnosti,« še dodaja Prelesnikova. Ob tem pojasnjuje, da ni informacijski pooblaščenec določil meje za objavo zneskov, ki so jih prejele posamične fizične osebe, temveč je to storila KPK. Kot je znano, je ta anonimizirala tiste podatke o transakcijah med subjekti javnega sektorja in fizičnimi osebami, ki ne presegajo 200.000 evrov. Seveda pa ni ovir za posredovanje informacij na vsakokratno zahtevo, tudi če gre za nižje zneske.
Komisija za preprečevanje korupcije pa je včeraj ponovno poudarila, da skupni znesek izplačil prek avtorskih in podjemnih pogodb (1,02 milijarde evrov fizičnim osebam v 11 letih) zbuja dvom o primernosti trenutne ureditve sistema plač v javnem sektorju ter politike zaposlovanja. Zato se bo komisija v okviru preiskave med drugim lotila vprašanja ekonomske upravičenosti tovrstnih poslov. Preučila bo, ali ne bi bilo bolj smiselno za tovrstna dela zaposliti dodatne ljudi, namesto da nekateri delodajalci svojim uslužbencem za dodatno delo nakazujejo sredstva, ki presegajo njihove plače.
