Če ste do leta 1999 pogosto hodili v kino, vam je skoraj gotovo vsaj enkrat film zavrtel on. Franca Milošiča je pravo veselje poslušati, saj tudi pri 74 letih izžareva veliko ljubezen do svojega poslanstva in prav mladostniški zanos, ko se pogovarja o kinu in filmih. Zavidljivo vitalnost nadgrajuje še z iskrivim humorjem in radoživim pogledom, ki človeka enostavno priklene na stol, da ga posluša v njegovih pisanih doživetjih in anekdotah. Te črpa iz neverjetno pestre angažiranosti, saj je deloval v praktično vseh kinodvoranah v prestolnici, opravljal pa vse možne zadolžitve – od prodajalca kart, šoferja filmskih kopij, reklamerja do kinooperaterja, programskega vodje in urednika kino biltena.
Ko je bil obisk kina praznik
V življenju si je pogledal od 8000 do 10.000 filmov, ocenjuje, še danes pa si doma velikokrat naredi filmski večer. »Tudi v kino bi še z veseljem hodil, a že preslabo vidim in slišim,« je začel. Njegovo stanovanje je posejano z revijami in časopisi na filmsko temo, dve polici pa polni videokaset in DVD-jev. Po upokojitvi se je najprej nekoliko odmaknil od kina zaradi sveže ljubezni, a ko je njegova partnerica preminila, se je vrnil k svojemu poslanstvu. Tokrat kot raziskovalec, ki se ravno ubada z mestnim kino programom v tridesetih in štiridesetih letih. »Počasi nastaja tudi moja osebna enciklopedija, kjer bodo zbrani vsi filmi, ki sem si jih do zdaj ogledal,« je s ponosom pokazal svoje tako rekoč življenjsko delo, ki pedantno po abecednem redu beleži naslove, ustvarjalce in vse možne podatke o njih. »Filma in kina zame še dolgo ne bo konec,« je odločen.
Kino ga je zaznamoval že od malih nog: »Pri mami sem si po navadi izprosil denar za ogled, očetu pa bognedaj da bi rekel. Včasih sta me s seboj povabila tudi večja brata, ko je bilo kaj primernega zame na sporedu.« Njegov spomin deluje odlično, saj iz njega izbrska tudi, kako si je kot prvi film ogledal nemško različico Titanika in celo postreže z nekaj prizori. Izšolal se je sicer za trgovca, a ga je honorarno delo v bližnjem kinu Triglav dokončno potegnilo v svet filma. »Takrat so bili drugačni časi, zelo dobro nam je šlo. V mojem prvem letu 1959 smo imeli kar 380.000 gledalcev, večina predstav pa je bila razprodanih,« je opisal zlate čase zdaj mrtve dvorane na Kodeljevem. »Včasih je bil obisk kina praznik,« je malo potožil o današnjem stanju.
Najljubša sta Triglav in Mojca
Od leta 1965 je dobro desetletje urejal bilten Naš kino, ki je sčasoma prerasel v vseljubljanskega in se s 4 razširil na 40 strani ter bil iskan v vseh dvoranah po mestu. Vmes je postal še kinooperater, leta 1975 pa sam prevzel vodenje Triglava. Leta 1985 je postal pregledovalec kopij pri Vesna filmu, bil pa je celo vodja distribucije filmov za Slovenijo. »To je bil hudičevo velik kompleks. V uteho mi je, da smo velikokrat podprli male kinematografe in jim pomagali z nižjimi cenami, da so lahko obratovali,« je pojasnil in dodal, da je s tem delom dokončno spoznal filmsko Slovenijo in ona njega. V začetku devetdesetih je bil aktiven pri ponovni obuditvi Kinodvora, vrtel filme v Slovenski Kinoteki, v okviru Kino podjetja pa še povsod drugod. S filmi je nekaj časa živel celo ponoči, ko je pregledoval podnapise. »Kino je boj, ne cirkus,« je strnil svoje bogate izkušnje in pri tem še jasno izrazil odklonilen odnos do »cirkuških« multipleksov, ki jim film pomeni bolj postransko stvar.
Njegova najljubša dvorana, poleg domačega Triglava, je bil kino Mojca, ko je lahko delal z otroki. »O, kako je lepo videti, ko otroci uživajo v filmu. Znal sem jih tudi umiriti, tako da sem jim pred projekcijo vrtel otroške pesmice, v žepu pa imel tudi bombončke za tiste, ki so jokali,« se je nasmehnil. Njegova druga velika ljubezen je pohodništvo. »Po Ljubljani grem po navadi kar peš, tako sem tudi od nekdaj hodil v službo in iz nje. Veliko se sprehajam po Golovcu, najraje pa grem v gore. Lahko hodim tudi do osem ur,« se je pohvalil in nas povabil na sprehod po domačih Mostah. Nekajkrat je vmes lahkotno poskočil in tako demonstriral zavidljivo formo. »Kaj sem prehiter zate,« se je še malo pozabaval in nadaljeval z vodenjem po preteklosti svoje četrti, ki se je od njegove mladosti tako kot kino močno spremenila.
