O gostilni je pisal že Valentin Vodnik, na poti proti svojemu domu je za mizo pogosto posedel Ivan Cankar in kot pripovedujejo glasovi preteklosti, v veseli družbi nemalokrat omagal, tako da ga je moral gospodar naložiti v koš in odnesti na Rožnik. Sredi šestdesetih let je v gostilni, poznani po domačih slovenskih dobrotah, prvič zadišalo po mesu z žara in te omamne vonjave dražijo nosnice mimoidočih pod Rožnikom še danes. Za uspehom Gostilne Čad, kjer so med prvimi Ljubljančanom postregli z balkansko kulinariko, danes stoji četrta generacija Čadovih, vajeti pri vodenju gostilne pa počasi že prevzema peta.
»To sta sestri Selan, od katerih je pradedek kupil to hišo. Že tukaj se vidi, da je bil ob hiši urejen velik vrt in objekt najverjetneje namenjen gostinski dejavnosti,« ob črno-beli fotografiji, izobešeni pri vhodu v gostilno, pripoveduje Jože Čad. Pisalo se je leto 1889, ko je njegov pradedek Jožef Čad kupil poslopje pod rožniškim klancem in v nekdanjem vinotoču uredil kmečki turizem. »Bil je pekovski mojster, zato je bila ponudba pekovskih izdelkov bogata, vsak teden so imeli tudi koline,« delček preteklosti, ko se je ta del Rožne doline še imenoval Spodnji Rožnik pri Ljubljani in vse do današnje Erjavčeve ulice ni bilo ničesar, razkrije Čad. Nekaj časa je, dodaja, družina v hiši tudi živela. »S sestro sva kot otroka spala tukaj,« pokaže na levo krilo gostilne, kjer so danes skrbno postavljeni stoli in mize.
Ljubljanskim gostincemje nekoliko lažje
Družinsko tradicijo, ko je vodenje gostilne prehajalo iz roda v rod, je leta 1948 prekinila nacionalizacija, v sledečih letih so se zamenjali številni upravniki, ki se, kot pripoveduje Čad, niso vedli gospodarno, zato je bila hiša v slabem stanju, večina posode in pribora je izginila. Gostilna si je ponovno opomogla sredi šestdesetih let, ko je na obronkih današnjega krajinskega parka prvič zagorelo pod žarom in so na velikem vrtu prvi gostje poskusili balkanske dobrote. »Takrat je bila tovrstna hrana novost, drugje takšne ponudbe ni bilo, zato so čevapčiči in druge mesnine z žara hitro postale prepoznavni znak,« pove sogovornik, ki se mu zdi vzdrževanje tradicije eden ključnih dejavnikov za uspešno prihodnost.
Ta je, priznava, v gostinstvu v teh časih še posebej negotova. »Za gostince so danes drugačni časi, kot so bili pred desetimi leti, ko je gospodarstvo cvetelo. Takrat so družbe hodile na kosila, plačevalo se je z naročilnicami, poslovne večerje niso bile redkost. Danes je kriza poslovna druženja omejila na predpraznične čase v decembru, ljudje bolj preudarno zapravljajo,« pravi Čad, a hkrati priznava, da je ljubljanskim gostincem zaradi številnih turistov in nekoliko višjega standarda morda vseeno malce lažje kot v drugih mestih. Ob tem dodaja, da se pričakovanja gostov niso spremenila: »Vsak še vedno rad poje nekaj dobrega in gostilno zapusti sit.« Čada zato majhni zalogajčki na velikih belih krožnikih ne prepričajo, stavi na dobro zapolnjene krožnike s kakovostnimi sestavinami in prijazno postrežbo. »Če se gost ne vrne, to pomeni, da nekaj nisi naredil dobro,« je jasen Čad, ki se v gostinstvu drži načela, da na boljše čase ne smeš samo čakati, ampak se moraš zanje truditi.
Mestno središče bolj za turiste
Danes je, ugotavlja Čad, konkurenca med ponudniki, ki na svojih jedilnih listih ponujajo jedi z žara in druge balkanske dobrote, v Ljubljani velika. Dodaja, da je mestno središče prestolnice v zadnjih letih doživelo korenite spremembe pri kulinarični ponudbi. »V središču gostinci ponujajo predvsem dnevno hrano, kot so malice in kosila, njihova ponudba je pogosto naravnana tako, da bi privabili čim več turistov,« ugotavlja.
In čeprav bi morda kdo mislil, da je oddaljenost od mestnega središča ovira, sogovornik v lokaciji gostilne vidi predvsem prednosti: »Imamo parkirišče in predvsem velik vrt, obdan z zelenjem, ki si ga drugi gostinci ne morejo privoščiti. Res je, da imamo zato več rednih gostov kot turistov, a tudi ti nas zadnje čase vse pogosteje najdejo.«
