Če nas resnično skrbi za našo prihodnost in za prihodnost naših otrok, potem je potrebno razmišljati o dolgoročnih posledicah takšne odločitve slovenskega parlamenta. Mirno lahko rečemo, da je demokracija naše otroke grdo izdala, da jim je odvzela pravico do mame in očeta, do družine.
Družina, ta matična celica človeškega obstoja, nam je bila v torek z enainpetdesetimi glasovi slovenskih poslancev dokončno odtujena. Kar slovenski zakon po novem razume pod pojmom družina, družina nikakor ne more biti. Naši otroci so v torek postali sirote, ostali so brez mame in brez očeta. Tako se je po svoji vesti odločila večina nevestnih slovenskih poslancev.
Torek je bil za Slovenijo tragičen dan. Dan, ko je bilo v našem imenu odločeno, da si bodo družine poslej namesto bodočih mater in očetov ustvarjale osebe. Oseba pa je, kot vemo, lahko kdorkoli. Transvestit, travestit, pedofil, zoofil, svinger, psihopat, komunist ali umetnik. Vsi oni zdaj lahko tvorijo družino in vsi bodo lahko posvajali naše otroke. To je ta njihova svoboda, to so te njihove človekove pravice.
V imenu te svobode in teh človekovih pravic pa se bo, verjemite mi, lahko že jutri poročalo poljubno število oseb. Ko namreč zavržemo pravila narave in družini odvzamemo predpisane starševske vloge, je popolnoma vseeno, ali to novo, umetno skrojeno družino tvorita dve ali pa jo tvori pet oseb. Da, dragi moji Slovenci in Slovenke, govorim o poligamiji. Ta zakon ni le izprijen in nenaraven, ta zakon nam podtika islamske vrednote.
Da bi se zavedali razsežnosti torkove katastrofe, si zato, prosim, predstavljajte svoje otroke, ki bodo v prihodnosti živeli skupaj s tremi transvestiti. Spomnite se tistih treh Sester, ki so nekoč pele na Evroviziji, spomnite se, kako smo morali takrat otrokom govoriti, da so to le maškare. Kaj jim bomo rekli zdaj, ko bodo takšne osebe njihovi starši?
A ne, tudi to še ni najhujši krog pekla, v katerega smo bili vrženi v torek. Njihova bolestnost je brezmejna in če so z demokratično večino predrugačili sveti, nedotakljivi pojem družine, nas je lahko upravičeno strah, da bo nekoč predrugačen tudi pojem osebe, morda celo pojem človeka.
Ljudje se danes pogovarjajo s svojimi psi in mačkami, govorijo, da so to člani njihove družine, oblačijo jih in poljubljajo, pravijo, da jih te živali razumejo. Da, dragi moji Slovenci in Slovenke, smo le majhen korak stran od trenutka, ko bodo tudi hišni ljubljenci postali osebe in ko se bodo ljudje poročali s svojimi morskimi prašički in papagaji, nato pa se bodo papagaji in morski prašički poročali med seboj.
Vem, da se to sliši rahlo neverjetno, a to je le logično nadaljevanje poti, na katero je v torek stopila naša država. Med nami na žalost živi veliko takšnih, ki jim ni mar za naše otroke in ki bodo pravice zajčka Tinčka in hrčka Tončka do posvojitve vselej postavili pred pravico otroka do očeta in mame. In temu bodo rekli demokracija.
V torek nam je bilo namreč sporočeno, da ni za naše predstavnike ljudstva nič sveto in zato zdaj le še odštevamo dneve do takrat, ko bodo tako, kot so zdaj izenačili istospolne z normalnimi, nekoč izenačili osebe s stvarmi, ker bomo v teh razvrednotenih časih vsi postali enako vse in bo vse na tem svetu imelo pravice. Ne bomo jim več rekli človekove pravice, ker bo to politično nekorektno in diskriminatorno do živali, rastlin in predmetov, ampak jim bomo rekli le pravice.
In te pravice bodo imeli kaktusi in štedilniki in stonoge in kandelabri in indijski oreščki in žafrani in multikultivatorji in vse to se bo imelo pravico poročati in posvajati naše otroke. Da, dragi moji Slovenci in Slovenke, v torek smo zašli v prihodnost, v kateri bodo lahko naši otroci živeli v zakonski skupnosti šestih šraufencigerjev.
Zato jim ne nasedajte, bogokletnikom, ki vas prepričujejo, da je že danes tako in da se oni borijo prav za milijone ubogih otrok v Indiji in Afriki, ki jih posvajajo pokvarjene ulične svetilke v zakotnih ulicah, milijone otrok, ki goli ležijo ob prašnih cestah, brez ene same krpice, s katero bi se pokrili. Nikar jim ne nasedajte, grešnikom, da jih resnično skrbi za lačne indijske in afriške otroke, ker jih ne more skrbeti za te otroke, če pa jim je tako zelo vseeno za naše.
Ali te skrbi za vse otroke ali pa za nobenega. In če te skrbi, da je na svetu stotine milijonov zapuščenih, sestradanih otrok, potem bi te moralo skrbeti tudi to, da bodo naši otroci čez pet, deset ali petnajst let živeli skupaj z deževniki in daljnogledi in triperesnimi deteljicami. Otrok je otrok. Naš otrok pa je še več kot le otrok.
Da, v torek je bil konec sveta. Vesoljni potop je bil, enainpetdeset naših poslancev pa je na Noetovo barko spustilo pedre in lezbijke. Za nas na njej ni več prostora. Mi ne bomo rešeni pred naraščajočo vodo.
