Organi pregona lahko, odkar so dobili v roke orodje, kot je finančna preiskava po zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI), temeljito prečešejo premoženje nepridipravov in njihovih najbližjih. Toda postopkov je v praksi malo in proti zgolj nekaterim »izbrancem«, lov za nezakonitim denarjem pa se ustavi pred durmi davčnih oaz in eksotičnih držav, prepogosto pa že onkraj meje.
Slovenski poslovneži, ki jih danes sumijo oškodovanja podjetij, poslovnih goljufij in nezakonitega bogatenja, so namreč eden za drugim odpirali račune v tujih bankah, na katere se je verjetno stekal tudi denar iz spornih poslov. Javna skrivnost je, da so banke in hranilnice v Celovcu, Beljaku ali Lipnici polne tajnih računov, povezanih s Slovenci, ki so se polnili v času privatizacije podjetij, prodaj premoženja in predimenzioniranih naložb. Znane so tudi govorice o bančnih računih, ki jih imajo danes toženi in preganjani gospodarstveniki v Liechtensteinu, Panami, na Karibih ter drugih eksotičnih otokih in davčnih oazah.
Neuslišane prošnje po posredovanju podatkov
Tudi tožilci priznavajo, da roka pravice tamkaj redko seže. Vodja mariborskega tožilstva Drago Šketa poudarja, da se pri izvedbi finančnih preiskav po zakonu, po katerem osumljenci sami dokazujejo, da so sumljivi denar zaslužili zakonito, srečujejo s težavami. Glavna je ugotavljanje premoženja, ki je zunaj Slovenije ali pa so osumljenci njegovo lastništvo prepisali na družinske člane oziroma tako imenovane povezane osebe. »Sledenje njihovega premoženja je oteženo,« je opozoril Šketa.
Da je iskanje premoženja v tujini oziroma dokazovanje njegovega nezakonitega izvora praktično nemogoče, dokazuje primer nekdanjega predsednika uprave Intereurope Andreja Lovšina. Kriminalisti, ki so vodili finančno preiskavo po zakonu o kazenskem postopku, so ugotovili, da je velik del kupnine (25 milijonov evrov) za zemljišče v Rusiji, na katerem je Intereuropa postavila terminal, končal v Liechtensteinu. In to na računu podjetja v solasti šefa Rika Janeza Škrabca, Lovšinovega prijatelja in sokrajana. Neuradno naj državnemu tožilstvu zaradi nesodelovanja tamkajšnjih oblasti ne bi uspelo dobiti podatkov, ki bi Lovšina povezali z dvigovanjem denarja z računa v Liechtensteinu, pa čeprav je v istem času Lovšinova družina domnevno nezakonito kupila za skoraj milijon evrov premoženja: tri apartmaje v Portorožu in dve večji stanovanji v središču Ljubljane.
Do zdaj dobrih 20 finančnih preiskav
Bolj kot prepreke, s katerimi se srečujejo tožilci in policija, skrbi majhno število sproženih finančnih preiskav po zakonu, s katerimi naj bi se lotili najtežjih oblik organiziranega in gospodarskega kriminala. Od maja 2012, ko je začela veljati novela, do danes so tožilstva po dostopnih informacijah začela vsega nekaj deset takšnih finančnih preiskav. Med bolj znanimi se vodijo proti prvaku SDS Janezu Janši, obsojenemu v zadevi Patria, in Draganu Tošiču, ki mu sodijo v zadevi Balkanski bojevnik. Iz podatkov, ki smo jih pridobili od posameznih državnih tožilstev, so v slabih dveh letih vodili dobrih 20 tovrstnih finančnih preiskav.
Največ so jih uvedli na specializiranem državnem tožilstvu pod vodstvom Harija Furlana. Skupno so jih odredili 13, od tega sedem v lanskem letu. Vsega skupaj so pri tem obravnavali 63 fizičnih in 55 pravnih oseb. Za tovrstne finančne preiskave se redkeje odločajo na državnih tožilstvih. Na ljubljanskem trenutno beležijo en postopek, na mariborskem so imeli dve finančni preiskavi, po eno pa na koprskem, kranjskem in novomeškem tožilstvu. Razlog za tako majhno število je tudi v preveliki obremenjenosti tožilstev, saj jih morajo opravljati ob rednem delu.
Obilico težav naj bi imela tožilstva tudi pri samem postopku. Direktorjem in lastnikom velikih družb, kot je Ivan Zidar, ki so v dolgoletni karieri uradno zaslužili veliko denarja, je namreč težko dokazati oziroma sploh najti vse njihove morebitne postranske zaslužke. Zato naj bi se tožilci veliko raje lotevali tistih, ki se ukvarjajo s preprodajo drog, torej tistih brez poslovne preteklosti, kot pa tako imenovanih belih ovratnikov. Tožilstva lahko preiskavo sicer uvedejo, ko sumijo, da osumljenec ali obtoženec razpolaga z nezakonito pridobljenim premoženjem v višini najmanj 50.000 evrov.
Namesto milijard kvečjemu nekaj milijonov evrov
Tudi milijarde, ki so jih nekateri pred uvedbo finančnih preiskav videli v državni blagajni, so bile le pobožna želja. Na specializiranem državnem tožilstvu so do zdaj vložili pet tožb, s katerimi se je začel postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora. Med temi so tudi tožbe na podlagi finančnih preiskav, ki so jih vodila okrožna državna tožilstva. Skupna vrednost tožbenih zahtevkov znaša 12,5 milijona evrov, uperjene pa so proti 11 fizičnim in štirim pravnim osebam. Kolikšen izkupiček se obeta, pa priča izplen v eni pravnomočno zaključeni zadevi. Sodišče je dosodilo, da mora toženi plačati slabih 310.000 evrov.
Vendarle bi se lahko to v bližnji prihodnosti spremenilo. Premoženja domnevno nezakonitega izvora, na katerem so na specializiranem državnem tožilstvu odredili začasno zavarovanje, je za skoraj 11,7 milijona evrov. Ob tem so v dveh primerih začasno odvzeli za 73.000 evrov premoženja.
