Fabian Dahlem: Žena me sprašuje, ali bom zmogel

Seveda se.

Hočete reči, da sem bil presenečen? Če vi tako pravite, bo verjetno že držalo.

V katero smer me želite zapeljati?

Že prej sem vedel, da ima Olimpija težave. Med sezono sem se še bolj seznanil s preteklostjo kluba in hkrati ugotovil marsikaj glede prihodnosti. Hokejski posel v Ljubljani je zelo zahteven. Spopadal sem se z neprijetnostmi, glede na moje prejšnje izkušnje je bilo kar nekaj stvari nenavadnih. Toda v življenju ni vse popolno. Nič neobičajnega ni, da imajo športni klubi finančne težave. Vedeti moramo, da se je v športu lažje ukvarjati z nogometom kot s hokejem, saj je v nogometu več igralcev, publiciteta je na višji ravni, tudi sponzorjev je več. Hokej je bitka, a zdaj sem se že navadil na tak način dela in se veliko naučil.

Domnevam, da me boste želeli vprašati marsikaj, vendar moram biti odkrit, da vam ne bom mogel odgovoriti prav na vsako vprašanje.

Ker nisem pravi naslovnik. Vem le to, da je treba Olimpijo na vsak način obdržati pri življenju, saj je od tega projekta odvisen slovenski hokej. Če bo Olimpija izgubila status v EBEL, bo to katastrofa za razvoj mladih igralcev.

Bojim se, da ti igralci ne bi imeli dolgoročne podpore. Mora obstajati pot, da bo ta klub dobil več denarja in da bo na tribunah več ljudi, kar sem pogrešal v tej sezoni. Logika je preprosta – če želiš rezultat, moraš vlagati, torej potrebuješ denar. A tukaj je toliko stvari okoli kluba, za uspeh pa potrebuješ še znanje in nove ideje. Ocenjujem, da se je Olimpiji ravno tu zataknilo, čeprav je res, da razmer glede sponzorstva v slovenskem športu ne poznam najbolje. Vem le, da slovenskim hokejistom želim zgolj najboljše. Zaslužijo si odlično prihodnost.

V Ljubljani sem govoril z veliko ljudmi in dobil obilo različnih mnenj. Jaz sem tukaj zato, da igralce pripravim, da pokažejo vse svoje znanje. Učim jih, da morajo biti pošteni do športa in da se morajo bojevati za barve kluba. Med sezono sem dobil občutek, da je obisk malo zrasel, a je potem spet hitro padel, čeprav smo igrali na podobni ravni. Ti ljudje, ki imajo res radi hokej, se verjetno zavedajo, da je njihova podpora zelo pomembna tako za klub kot slovenski hokej.

Od učinka hokejistov zagotovo ne.

Pričakoval sem... No, bil sem nekajkrat presenečen. Morate me razumeti, da nisem v položaju, da bi govoril o podrobnostih. Na intervju sem pristal predvsem zato, ker želim izboljšati razmere. Želim si, da bi klub nadaljeval poslanstvo, ki smo si ga začrtali ob mojem prihodu. Igralci morajo dobiti zagon. Lahko bi poiskal tisoč izgovorov, toda vprašajmo se, ali bi nam to koristilo.

Z Olimpijo imam veljavno pogodbo, ki se mi bo iztekla po zadnji tekmi v državnem prvenstvu. V tem času bom naredil vse, kar je v moji moči. Videli bomo, kaj bo sledilo. Če se bom odločil, da v Ljubljani ne bom več služboval, bo tudi meni težko, vendar za zdaj nisem sprejel nobene odločitve. Osredotočen sem na aktualno sezono, zato sedim v pisarni vse dni in si prizadevam za to, da bi nam uspelo. Lahko bi šel domov in rekel, briga me, saj smo izgubili vse možnosti za končnico, vendar to nisem jaz. Sem delaven človek in delal bom do zadnjega dne svoje pogodbe.

S predsednikom Markom Popovičem se po telefonu slišiva vsak dan.

Skušava izboljšati stvari. Strinjava se, da obstajajo problemi in da je Olimpija še daleč od idealnega stanja, vendar je treba poiskati rešitev.

Ne morete si predstavljati, kako zelo si želim zmagovati in kako težko sprejmem poraz. Še posebno sem bil razkurjen v zadnjem času, ko smo bili nekajkrat blizu zmage, a nam ni uspelo.

Včasih pomaga, da močno zaloputneš z vrati. Potem greš domov in analiziraš tekmo. Lahko se ti zgodi, da postaneš še bolj nervozen, ali pa spoznaš, da si se zmotil. Naslednji dan grem na daljši tek, dvigujem uteži, se pogovorim s fanti... Sem pa vedno realen, zato vem, da je tukaj malo težje delati kot drugod. Osem mesecev sem delal po 24 ur na dan, zato je normalno, da se baterije spraznijo. Naj še enkrat poudarim, da bi lahko poiskal ogromno izgovorov, a ko hokejist obuje drsalke, od njega pričakujem, da bo dal vse od sebe. Če ima osebne težave, želim, da jih med tekmo izklopi. Če tega ne zmore, naj mi pove in bom našel zamenjavo zanj.

Z ženo imava odkrit pogovor. Priznam, da bolj kot z vami ta trenutek (smeh). Vprašala me je že, ali bom zmogel.

Da moram delati, ker je to moja dolžnost do igralcev.

Res jih imam rad. Fantastični so.

Mi. Večkrat povem, da so moja vrata vedno odprta. Fantje pogosto pridejo v moj kabinet. Če imajo težave, jim skušam pomagati. Ti fantje so izjemni in radi delajo, toda vedno jih učim, da so lahko še boljši. Marsikaj si zaupamo, vendar vse ni za v javnost.

Tako kot vsi tudi sam potrebujem nekaj prostih dni, kar je povsem človeško. Seveda bi lahko še naprej delal brez premora, a to bi bila neumnost. V teh dneh si bom vzel nekaj časa za družino, potem se bomo začeli pripravljati na državno prvenstvo. Pričakujem, da bodo fantje spet lačni zmag.

Ničesar ne obžalujem, je pa v življenju vedno tako, da bi lahko kaj spremenil, če bi imel to možnost. Človek potrebuje spodrsljaje, da se iz njih kaj nauči in jih lahko potem popravi.

Vsekakor.

Seveda. Govorim o viziji, ki mora trajati več let. Tukaj nisem v ospredju jaz, ampak stabilnost kluba. Nikakor se ne morem otresti občutka, da v tej zimi sploh nismo bili tako daleč od čudeža. Prelomilo se je ob odhodu vratarja Andyja Chioda, ki je bil v garderobi velika osebnost. Po njegovem slovesu je nastala luknja. Morda so ti igralci še premladi, da bi jo lahko zapolnili. V tej sezoni so se veliko naučili, a vsega jim ni uspelo prenesti na led. Vmes so nam ponagajale tudi poškodbe. Bi pa še enkrat poslal apel navijačem in sponzorjem, naj podprejo Olimpijo.

Če ne bo nihče ukrepal, se ne moremo nadejati sprememb. To bi bila lahko ključna misel za konec intervjuja.